Biti zvest samemu sebi oziroma kako je možno, da nekdo postane tisto, kar zares ni, in da s tem, kakršen zares ni, ostane on(a) sam(a)

O tem, da so obča znanja, védenja, prepričanja običajen lari-fari, o tem zapisujem malodane na slednjem koraku, a se, kljub temu, danes ustavim tam, kjer bi bilo pričakovati, da bo drugače, vendar – ni!

Vsakdo med nami, in vsi, je prepričan, da se zaveda samega sebe, pomeni, da je prepričan v to, da samega sebe pozna, da ve, kakšen je in čemu se izkazuje na načine, na kakršne se. Pa temu, še zdaleč, ni tako. Poglejmo čemu.

Če želiš nekaj zares poznati, potem je premalo to, da veš, kako se ta nekaj kaže v nekih konkretnih okoliščinah, pač pa moraš vedeti tudi to, kako sprememba okoliščin nanj deluje, ga pogojuje, spreminja. Pomeni, da moraš poznati tudi tiste elemente, iz katerih je ta nekaj narejen, sestavljen, in glede na to, da so ti elementi v bistvu vse tisto, s čemer se v živetju srečuješ, posredno in neposredno, bi bilo neumestno pričakovati, od zavesti, da bi to, nepregledno kopico držala v pomnjenju, v zavedanju. Tega, preprosto, ni zmožna, zaradi česar to pomnjenje (hrambo določenih, pravzaprav gromozanske večine podatkov) prepušča – podzavesti. Tisti, če temu tako rečem, sferi, do katere, pri sebi vsaj, nihče sam ne seže!

Marsikdaj veš, da poznaš določen podatek, a bolj kot se trudiš, manj ga zmoreš priklicati v »spomin«, v sfero zavedanja (v zavest), potem pa, enkrat kasneje, kar sam »butne na plano«. Pomeni, da tega podatka nisi zares pozabil, da je, še vedno  (in bo, dokler obstajaš), shranjen, nekje-v-tebi, le zavestno nisi zmožen odločati o tem, kdaj ti je (bo) dosegljiv.

Temeljna naloga možganov NI pomnjenje, pač pa je ta organ namenjen temu, da razrešuje probleme, da skuša živetje voditi v izbiranju ustreznih rešitev (določenih problemov). Kakopak, pri tem je pomembno tudi znanje, torej vedeti o tistem, s čemer se soočaš, pomeni, da igra svojo vlogo tudi pomnjenje (spomin), a le v podobi »servisne dejavnosti«. Preprosto – tudi, ko bi bil v položaju, da nečesa (do tedaj) še nisi srečal, spoznal, o tem (iz)vedel, lahko ta manjko (tudi v spominu, ki ne more hraniti tistega, s čemer se še ni srečal) nadomestiš s, na primer, pogledom v nek priročnik, v katerem najdeš tisto, kar potrebuješ za razreševanje – napotke, navodila. Z drugimi besedami…

Če se v podzavesti nahaja vse, s čemer si se, na kakršenkoli način, srečal v svojem živetju (tudi tisto, kar si, ob neki kavi, na primer, in pogovoru, s kotičkom očesa/ušesa zaznal, a se tega zaznavanja takrat sploh zavedel nisi!)… če do tega vsega nisi zmožen dospeti, v nekem danem trenutku, da bi ga opredeljeval, da bi njegovo vlogo pri tvojem izkazovanju ugotovil… potem stežka trdiš, da si se zmožen dejansko, in v celoti, zavedati samega sebe, pač pa se lahko zavedaš »samo« tega, na kakšne načine se izkazuješ! Zdaj pa takole…

Razumsko bitje, Človek, ima enovito zavest (lahko, v svojem zavedanju, hrani različne podatke o sebi istemu, ali o katerikoli drugi vsebini), in se lahko prav tej enoviti zavesti (poleg zmožnosti abstraktnega mišljenja) zahvali, da zmore tisto, čemur pravimo RAZUM: kompleksen, celovit uvid v dejstva, pa zaradi tega zmore tudi (vsaj) približati se, s svojimi ugotovitvami, dejanskim stanjem ( = resnici), v odvisnosti, pač, od tega, s kakšno količino znanja o nekem dejstvu razpolaga (več kot o nečem veš, več različnih načinov izkazovanja tega nečesa ko poznaš, večja verjetnost je, da ta nekaj zares poznaš, zares o njem veš). Seveda, pomembno je, da si vso to pestrost vedenja zmožen SOČASNO upoštevati, pri svojem mišljenju, pri čemer igra pomembno vlogo prav – enovita zavest!

Nagonska bitja, med katera sodijo tudi človejaki ( = absolutna večina dvonoge populacije) s takšno, enovito zavestjo NE razpolagajo, pomeni, da NISO zmožna oblikovati objektivnih podob (spoznanj, mnenj, vedenj) o čemerkoli! Prav zaradi tega tudi so nagonska, prav zaradi tega se tudi izkazujejo v okviru pogojnega refleksa, znotraj katerega je odziv istega subjekta na iste vsebine, ki pa se v različnih okoliščinah različno izkazujejo – drugačen, različen, celo kontradiktoren, samemu sebi nasprotujoč!

Tipičen primer resničnosti te trditve so t. im. politična dogajanja – »ljudstvo« najprej povzdigne (do položaja moči) posameznike, ki že tedaj niso niti strokovni, niti sposobni, niti moralni (pošteni, dosledni), kasneje pa, ko se začnejo taisti posamezniki v svojih pravih podobah izkazovati (občutek moči, občutek počnem-lahko-kar-mi-prija pri vseh, in vsakemu nagonskemu bitju odpravi neke zadržke, ki so, praviloma, posledica strahu pred kaznovanostjo), šele takrat taisto »ljudstvo« ugotovi, da pa ti posamezniki le niso takšni, kakršni naj bi bili (in za kakršne je »ljudstvo« vedelo, da so – mimogrede: »ljudstvo« VEDNO »ve«, za sproti, le da za nazaj prevečkrat izgovarja tisti svoj nismo-vedeli…). Potemtakem… če se niti samega sebe NE zavedaš, če niti lastne nagonskosti, nedoslednosti, NEzvestobe samemu sebi, še bolj nekim načelom, spoznanjem, prepričanjem ne prepoznaš… kako bi se dejansko zavedal česarkoli drugega, in še najbolj – Sveta?!

To, da se samih sebe ne zavedajo, je moč ugotoviti (tudi) iz tega, na primer, da za LASTNO nepravilno odločanje (kar izbira neustreznih kandidatov tudi je) VEDNO krivijo neke (nekaj) druge(ga), v najslabšem primeru – taiste kandidate, iz katerih je ljudstvo naredilo to, kar so postali, jim je ljudstvo omogočilo, da so se začeli izkazovati v svojih pravih podobah!

Velikokrat sem že zapisal, da se razumsko bitje (Človek) izkazuje povsem drugače, kot se izkazujejo nagonska bitja, potemtakem (tudi) občestvo, človejaki! Za 180 stopinj drugače, pomeni, da je človekovo izkazovanje NASPROTJE človejaškemu.  Tako, na primer (kot biološka vrsta NEOBSTOJEČI) »geniji« živijo, da lahko delajo (v delu, snovanju iščejo smisel lastnega obstoja, njegove vsebine, veselja), dočim človejak dela, tisto in kolikor mora, za to, da lahko živi… posledično, iz tega, ostajajo tudi vse ostale razlike, od ne/skromnosti, ne/pogoltnosti, ne/zavidanja… vse do ne/sebičnosti, ne/človečnosti. In je zgolj potrebno znati prepoznavati dejanske podobe izkazovanja, pa da zmoreš razlikovati med tistimi pravimi, ki se same od sebe (zaradi notranje potrebe) porajajo, in tistimi, ki se porajajo posledično, z nekimi drugimi cilji, nameni.

Velikokrat sem tudi zapisal, da malodane praviloma prihaja do psihičnih okvar, pri sicer razumsko zasnovanih bitjih, do okvar, ki so posledica preprostega dejstva, ki govori o tem, da ti, razumsko porojeni posamezniki odraščajo sredi nagonske, nerazumske nepreglednosti, in da se že od malih nog srečujejo s psihičnim terorjem, s katerim jim nerazumska bitja vcepljajo v glave svoje, absolutne »resnice«… ki pa so tako daleč vstran od logike (razuma), od dejanskih resnic, da so, nekatere, že mlademu življenju nesprejemljive. Preberi o Teslinem življenju, boš videl, da se je s takšnimi težavami srečeval že v osnovni šoli, torej še mlečnozob, ko naj bi, krog njega (in zlasti v šoli!) mrgolelo umnih… NAJ BI!!! Potemtakem…

Če se razumsko bitje, zmožno razumskega izkazovanja (peščica od že itak peščice razumsko zasnovanih!) ni zmožno v popolnosti zavedati vseh dejavnikov, ki sopogojujejo njegova izkazovanja… če se nagonska bitja (človejaki) niso zmožna zavedati niti podob, v katerih se izkazujejo (zavedajo se le trenutne neke svoje podobe), potem tudi za sicer razumsko zastavljeno, a psihično okvarjenega (obolelega) posameznika velja, da tisti zavedam-se-samega-sebe ne vzdrži! Da, tudi to sem že velikokrat zapisal (a, očitno, še vedno premalokrat): psihično obolelo razumsko zasnovano bitje se izkazuje na POVSEM ENAK NAČIN kot se izkazujejo nagonska bitja (ker okolju, v absolutni večini, uspeva temu posamezniku vsiliti svoje vzorce, svoja prepričanja, »resnice«, posledično svoja ravnanja v odnosu do realnosti).

Imel sem srečo, da sem skozi prakso, skozi razreševanje nekega, dokaj težkega, psihičnega stanja, prišel do ugotovitev, do spoznanj. Imel sem srečo, da sem smel odpravljati zahteven primer disociativne amnezije, stanja, v katerem se, znotraj enega in istega telesa, nahaja… ohohoho osebnostnih podob, stanja t. im. razcepljene osebnosti!

Stroka sicer govori o tem, da se je moč (v okviru psihične obolelosti) »razcepiti« na (največ) štiri RAZLIČNE osebnosti (osebnostne podobe), jaz v to močno dvomim, saj sem, skozi ista usta, slišal govoriti, skozi isto glavo, poslušal misliti, skozi iste oči, videl gledati – tisoče, ampak res, tisoče RAZLIČNIH likov, ki so se med seboj razlikovali tako po starosti (od treh let naprej, pa do trideset), kakor po izkušnjah, znanju, željah, veseljih, celo po – poznavanju samega sebe! Pa, da ne bo nesporazuma – vsi ti liki so o samemu sebi »vedeli vse«, a enega samega ne bi bilo, ki bi, o sebi, vsaj nekaj zares vedel! Če pustimo ob strani nepomembna vedenja, nepomembna vsaj za tvorjenje lastnega živetja, denimo vedenja o tem, kje rastejo boljše maline, ali o tem, kdaj je sosed psa kupil, in podobne banalnosti, za osebnostni razvoj (in konkretno stanje) nepomembne obstranskosti.

Kaj, zares, pomeni ta biti-zvest-samemu-sebi? Se ta zvestoba izkazuje v fizičnem pogledu, pa si samemu sebi zvest takrat, kadar svojega telesa ne zapuščaš, pač pa, z njim vred, hodiš povsod? Ne, seveda, da ne, to bi bila bedarija, kaj takega misliti, kajti – tudi kamen, travna bil, vse, kar obstaja, obstaja znotraj svoje telesnosti, in obstaja samo toliko časa, dokler – obstaja ta telesnost, oz. drugače – tudi kamen je vedno »v sebi«, in si, potemtakem, nikoli ne more biti nezvest.

V nagonskem svetu si zvest samemu sebi takrat, kadar – slediš nagonom, ki te usmerjajo. In ker te ti nagoni usmerjajo vsakokrat drugače, si zvest samemu sebi, kot žival, izključno takrat, kadar si »oportun«, prilagodljiv, kadar, v odvisnosti od okoliščin, spreminjaš svoj odnos do vsebin, enih in istih, iščoč sebi lažje, boljše, varnejše, pa te, denimo, neki begunci do milosolznosti spravijo, ko se še dovolj daleč nahajajo, da se ne čutiš, radi njih, neposredno (in predvsem ekonomsko) ogroženega, dočim… ko jih pot v tvojo bližino zanese, takrat…

Cele države so spreminjale, radikalno, svoje podobe, od začetnega nasprotovanja (denimo Hitlerju), do pritrjevanja, navdušenega sledenja, do… kolektivne »izgube spomina«, na koncu! Ob tistem standardnem, nagonskem, neki-drug/i-kriv/i.

Tudi v svetu psihično okvarjenih, četudi razumsko zastavljenih bitij, je podobno, kot je v nagonskem. Tudi ti, okvarjeni, se izkazujejo z nenačelnostjo, in jim je to, njih izkazovanje, celo tako normalno, da jih sploh ne (z)moti. Denimo – sočasno trobijo o »brezpogojni ljubezni« (kar je, že samo po sebi, butasto), sočasno bi izločali tiste, kateri jih motijo… sočasno trobijo o pravici slehernega, do izbire živetja, sočasno to pravico odrekajo tistim nekim, kateri jim niso dovolj ljubi… sočasno zaupajo v boga, njegovo ljubezen, in varstvo, sočasno se ne bodo kar tako podali v nevarnost, ker vedo, da iz nje ne bodo živi in zdravi izšli… Žal je neenakovredna obravnava istih vsebin, v odvisnosti od nekih lastnih, subjektivnih meril, po sistemu ta mi je/ni všeč, zadeva, ki ji pravimo nenačelnost, in žal je nenačelnost poglaviten izkazatelj – NEMORALNOSTI, nerazumskosti, potemtakem tudi nagonskosti in nečloveškosti! Svet namreč ni tebi in zate narejen, da bi ti, in tvoja prepričanja, ločevala med prav in neprav, in še manj med resničnim in zgolj (tebi, neumnosti) »resničnim«!

Človek, razumsko bitje, svoje zavedanje samega sebe, in svoj biti-zvest-samemu-sebi izkazuje na povsem drugačen način: sledeč neki zamisli, ideji, početju, delu, cilju… se odreka lastnim interesom, zmore lastne potrebe zanemarjati, jih celo povsem prezreti, in mu še zdaleč ni cilj tisti doseči-sebi-in-zase-dobro, pač pa izkazovati se na način, ki bo OBJEKTIVNEMU, DEJANSKEMU PRAV IN DOBREMU USTREZEN, na način, ki EDINI zmore poti voditi do dejanskega sobivanja vseh (zvečine zgolj tozadevnih) različnosti, ki tvorijo poznan nam svet! In, ja, absurd…

V končni fazi se izkaže tudi to, da – če je DEJANSKO verovanje isto kot DEJANSKA zvestoba samemu sebi, svojim prepričanjem, potem, aleluja, SE TISTI, razumsko delujoči, KI SPLOH NE VERUJEJO V BOGOVE, IZKAZUJEJO Z DEJANSKIM VEROVANJEM, dočim je tisto večinsko, verovanje, natanko takšno, kot je tudi večina sama, običajen lari-fari oziroma DREK!

In, če zaključim, malček drugače, potem zapišem odgovor na naslovno vprašanje: Da, absolutna večina živi v podobah, ki sploh niso njene, v podobah, za katere se jim zdi, da so njihove, pomeni, da živijo v sebi tujih telesih, svetu, pa, kljub temu, ostajajo oni-sami, tozadevno zavedajoči se samih sebe, dejansko pa, o sebi in sicer, nič vedoči!