Moja brada

Jo že nosim dolgo, vztrajno,

vsak dan znova, neomajno,

ostarela je, že siva,

kot da bi bila plesniva…

 

Zdaj jo čas po svoje skuša,

zanjo grabi mala duša,

da ne padla bi z višine,

v prijem so ji kocine…

 

Marsikaj je preživela,

ko je, vred z menoj, venela,

zdaj na skušnji spet trepeče,

jo močno ročica vleče…

 

Gre za dlako nova dlaka,

še vsaj sto pot ista čaka,

vsak dan strah mi v misli plane:

Mi je še sploh kaj ostane?!