Srečno (kar celo) leto?!

Res je, Človek jih je naučil govoriti (pravzaprav jim je najprej, zahvaljujoč mešanju genov, in s tem tudi zahvaljujoč določenim spremembam, na področju zmožnosti, tudi govornih, omogočil pogoje za govor). Povedal jim je tudi o tem, kaj določene besede pomenijo. Ene zadeve pa ni mogel narediti - ni jim mogel poroditi RAZUMEVANJA (zakoni narave so, vsaj zdi se tako, kruti, ne dovoljujejo vsebinskih preskokov...), zaradi česar vsebine, pojme, o katerih te besede govorijo, "po svoje razumejo" = NE razumejo...

Trenutno je čas, ko je povsod brati "Srečno novo leto". Prav, vendar - če dam lepe želje ob stran (no, vsaj tozadevno lepe, čeprav so zgolj posledica papagajenja, izkaz formalnosti, praznine pločevinastih betic, ki, druga za drugo, želijo biti "in", želijo dohajati čredo, znotraj katere so tudi sami, pa, druga za drugo, ponavljajo tisto, kar je - času primerno "normalno" ponavljati!), potem mi ne ostane drugega, kot to, da ugotovim, da -

VSI TI, ki želijo SREČNO LETO, SPLOH NE VEDO, KAJ JE TO SREČA!!!!

Seveda, ko bi bil jezik zares bogat (a ga še bolj siromašijo, s svojo, tozadevno, praktičnostjo, dejansko pa s tem, ker NE razumejo, ničesar!), potem bi se to bogastvo izkazovalo tudi v naboru besed. In bi vsaka vsebina, vsak pojem imel nek svoj izraz, svojo besedo, morda pa tudi dve ali več, tako pa...

Obstajata dve sreči. Prva je v podobi nekega naključja, nekega toka dogajanj, ki neprijetnost, v kateri se znajdeš, v prijetnost obrne. Pomeni, da je ta(kšna) sreča tisto, kar ti, butastemu, nezmožnemu pomaga, da se, vsaj začasno, iz dreka izkoplješ.

In je tudi druga(čna) sreča, ki se v neki, konkretni podobi čustvovanja izkazuje. Če zapišem povsem enostavno, potem naredim tako, da čustvena stanja (ne vseh, kakopak, zgolj ta, ki, po stopnjah, "zadovoljstvo" razporejajo), od "spodaj navzgor", zapišem takole:

obup - malodušnost - ravnodušnost - zadovoljstvo - sreča.

Obup in sreča sta skrajnosti, vsaka na svoji strani, in obe ti stanji sta lahko celo trajnejše podobe: obup v vsakodnevnem živetju (in traja natanko toliko, dokler se, tako ali drugače, lahko tudi z zaključkom živetja, iz njega ne izvlečeš), sreča pa v NORIŠNICI (samo v norišnici lahko namreč srečaš trajno nasmejane, pa - če nasmejanost obravnavaš kot izkaz sreče, potem tudi trajno srečne, pravzaprav - blažene...)! Da, lahko sta trajnejše narave, ti stanji, vendar to NI NORMALNO, v nobenem oziru, kajti...

Kaj meniš, kako bi ti bilo, ko bi nenehno živel obsijan s soncem, v svetlobi, ali, nenehno, v temi? Hudičevo težko, vprašanje, če bi sploh zmogel, brez pomoči, preživeti, saj nisi narejen, zasnovan, za takšne razmere, pa za počitek, denimo, potrebuješ temo, za popestritev obstoja pa noč, zvezde, čakanje novega jutra... medtem ko bi ti bilo v trajni temi še huje, pa ne samo radi tega, ker niti do osnovnih vitaminov, katere potrebuješ, ne bi dospeval...

Ko kupiš avto, stanovanje, karkoli - na začetku si vzhičen, poskakuješ, kar letel bi, od zadovoljstva, kipi, vre iz tebe - TO JE SREČA... kasneje postaneš zadovoljen-da-si-problem-rešil, nato pozabiš, da si ga sploh imel, kupljeno ti postane samoumevno, vsakdanje, običajno, pa - dokler se še zavedaš, da z njim odpravljaš neke težave, s katerimi si se prej soočal, JE TO ZADOVOLJSTVO,... ki pa se, praviloma, pri večini, zlahka v nezadovoljstvo spremeni, ko vidijo, da ima nek drug večje, boljše, dražje... to "nekaj". Seveda, pred tem postane tudi stanje ravnodušnosti, ko se na kupljeno spomniš samo takrat, kadar te bremeni (finančno ali z opravili, katera terja), ali pa takrat, ko ga zares potrebuješ, pa se pri roki znajde...

V živetju PREVLADUJETA dve stanji, NEZADOVOLJSTVO in RAVNODUŠNOST. Žal, a je tako. Prvo prevladuje (če ostanem na področju IMETJA materialnega) zaradi tistega, čemur pravimo a) zavist b) nezmožnost (samo)kritičnosti c) nezmožnost razumevanja dejstev... medtem ko pri ravnodušnosti lahko zapisanemu pod "b" in "c" dodamo d) prevelika (kljub vsemu še vedno) lagodnost pri doseganju (določenih) želja! Glede sreče pa...

Ej, ko bi dan za dnem, in skozi vse dneve, kipelo navdušenje, iz nekoga, da bi poplesaval naokoli, se režal, krohotal, hitel (no, vsaj Človek ima potrebo po tem, da svojo srečo z drugimi deli) objemat... mejduš, ne vem, če obstaja kdo, ki ima takšno "čustveno kondicijo", predvsem pa ne vem, če zmorejo možgani takšno (trajno) izkazovanje razločevati v odnosu do bebavosti?! Ne nazadnje, čustvovanja, različna, so nam dana prav zaradi tega, ker potrebujemo čustvena stanja, različna, da v njih bodisi moči dobivamo, bodisi ugodje počitka najdemo, bodisi smo k iskanju rešitev primorani...

Da zaključim: SAMO NAGONSKI BEBCI LAHKO (drug drugemu, in/ali sebi) ŽELIJO - SREČNO LETO!