Nespečna radovednost

Kam Sonce gre spati, ko dan ga utrudi,

kdo tam mu postelje, blazino zravna,

kdo zjutraj ga zbuja, nikdar ni v zamudi,

ko se, že zarana, prek dneva poda?

 

Kdo Luno nariše, da noč je sanjava,

kdo trebuh ji vzame, da suha se zdi,

in kdo ji pove kam v temi naj plava,

da v zvezdni meglici se ne izgubi?

 

In zvezde, ne da se na prste jih šteti,

le kdo jih natrosi v daljave neba,

so zlate, da vsaka med njimi se sveti,

zakaj se prek dneva jih videt ne da…

 

Poslušam, nasmeh se, počasi, utruja,

vprašanja kar vrejo, je zvit njih namen,

že res, da učenju zvedavost ni tuja,

vendar – za učenje je dan narejen!

 

Poslušaj, ti, driska, ne boš ti več mene,

že zdavnaj kazalo klepet bi končat,

je noč da počitek se v sanje odene,

zatorej poljub, in objem, pa – brž spat!