Od nekdaj velja običaj,
da kadar
gre leto v kraj,
vsi v
vrsti norijo,
in
želje letijo,
do
vraga, pa tudi nazaj…
Me huda
težava pesti:
do pravljic
že dolgo mi ni,
na to
še, kar ver'jem,
se
zlahka poserjem,
ker v
dreku po dreku smrdi!
Vendar –
me pobralo ne bo,
ne v
pekel, še manj na nebo,
če
nekaj vrstic
dam
Novemu vštric,
in
staremu letu v slovo.
Vsej »mrtvi
naravi«,
kot Znanost
ji pravi,
da v
mrtvem bi dolgo živela,
naj se
kar pretvarja,
na novo
ustvarja,
kot to
do sedaj je počela!
Za
trave, grmovje,
lišaje,
mahovje,
drevesa,
in alge, cvetlice,
želim,
da uspešno
prekrile
bi grešno,
izmučeno
Zemljino lice!
Vsej
srenji ubogi,
ki jo
zoologi
razvrščajo,
kakor, pač, znajo,
da manj
bi trpela,
celo
preživela
vse te,
ki grdo z njo ravnajo!
Prav
vsem človejakom,
tem silnim
bedakom,
ki hec
jih v Človeka odeva,
da bi v
blagostanje
njih
večno hlastanje
zapletlo,
do konca, jim čreva!
In – za
vsak slučaj,
naj se
jim grižljaj,
v grlu,
dodobra, zatakne,
da
stisne jim riti
in njih
grde biti,
za
vselej, v pozabo odplakne!
Po
vrsti, prav vsem,
kar jih
je, Ljudem,
da
tvorni bi tvorno obstali,
do
zdravja in sreče
jih
samo povleče,
Ni komentarjev:
Objavite komentar