Verovanje, značilnost NErazumskosti

Obstaja obče prepričanje, da »se Človek od živali razlikuje po – verovanju v boga«, vendar – kakor vsa obča prepričanja, kakor vse obče »resnice«, tudi ta ne vzdrži podrobnejše presoje! Resnica je namreč povsem drugačna: verovanje je značilnost, potemtakem tudi izkaz, NErazumskosti! In ker je NErazumskost nasprotje razumskosti, in ker poznamo dva pola, med obstoječimi podobami živetja, nagonski in razumski svet, je NErazumskost v bistvu – nagonskost!

Ob tem je korektno zapisati, da obstajata dve vrsti NErazumskosti. Prva je tista obča, večinska, ki je povsem naravno stanje, in je odraz (posledica) same naravne, nagonske zasnovanosti. Potemtakem v tem primeru govorim o bitjih, ki ne sodijo v vrsto, imenovano Človek, pa – ker niso rastline, in ker nekaj morajo biti, so (kakor vse ostale, uradno prepoznane živali) bitja, ki sodijo v živalski svet, živali.

Druga vrsta nerazumskosti (če se nerazumsko izkazuješ, potem se nisi zmožen izkazovati razumsko) NI naravno stanje (se bitja, ki se s takšno nerazumskostjo izkazujejo, niso rodila kot nagonska!), pač pa je posledica bodisi začasne nezmožnosti razumskega izkazovanja, bodisi trajnejše, v določenih primerih celo trajne takšne nezmožnosti. Med prve sodijo, na primer, primeri t. im. paničnosti (v neobvladljivem strahu delujemo povsem nagonsko, nezmožni razmisleka), ali določene fizične prizadetosti (denimo, znano je, da v stanju šoka, pri hudih telesnih poškodbah, poškodovanec zmore celo takšna izkazovanja, kakršnih v običajnih razmerah ne bi bil sposoben; znano je, da v primeru izčrpanosti, dehidriranosti… prihaja do psihičnih stanj, v okviru katerih blodnje nadomestijo zmožnost presoje realnega), dočim med druge sodijo vsi primeri psihičnih obolenj, povzročenih zaradi bodisi delovanja (večinskega, nagonskega, nerazumskega) okolja, bodisi zaradi mehanskih okvar. Prvi, primeri, povzročeni z delovanjem okolja, so, načeloma vsaj, ozdravljivi!

Kaj je to – verovanje? Preprosto, verovanje je sleherno verjetje trajnejše narave, verjetje, ki sploh ne čuti potrebe po tem, da bi samo sebe preverjalo, preizkušalo, poskusilo samo sebe postaviti na laž! Skozi čase obstaja nešteto primerov takšnega verovanja, če začnemo od strele, ki je bila, nekoč, predstavljana kot izkaz božjega srda, prek verovanja v Zemljo kot središče vesolja, v to, da je ploščata, da se Svet konča z gorovjem, ki se (takrat še) nepremagljivo izkazuje… preko verovanja v to, da posamezna telesa niso sestavljena iz ničesar drugega, kot je tisto, kar je videti, in tisto, česar ni videti, a odloča o tem telesu (temu nevidnemu – še danes – pravijo »duša«, in – še danes – verujejo, da je samostojna celota, neminljiva, zmožna obstajati izven telesa, čeprav, mimogrede, gre zgolj za psiho, za splet biokemičnih reakcij, povezav, ki nastajajo izključno znotraj neke posamičnosti, utelešene, fizične, in nastajajo za to, da ta posamičnost zmore delovati… pravzaprav bi lahko rekli, da je ta »duša« neke vrste energija, ki poganja svoj ustroj, in na katero je moč, dokazano, delovati!), da je od božje volje odvisna ne/ozdravitev (tudi pri takšnih stanjih, ob katerih danes, zahvaljujoč medicini oz. razumu, zgolj zamahnemo z roko!)… do, ne nazadnje, sodobnih verovanj, ki, na primer, razloge lastne nesposobnosti vselej iščejo v nekih drugih, v grdih politikih (ki so, absurd, postali politiki prav zahvaljujoč tem nesposobnim!), v družbenem sistemu, v »usodi«… ali pa tekajo, brezglavo, za neko drugo-švico, ne da bi sploh vedeli o realnosti takšnih – abotnih - ciljev. Ne nazadnje, še vedno, potemtakem že desettisočletja, obstaja verovanje v boga, v taiste višje sile (dandanes resda drugače poimenovane, vmes velikokrat zamenjane, čeprav, dodaten absurd, so bili vsi dosedanji bogovi, vsak v svojem času, večni in edini), katere si je omislila natanko ista pamet, ki je vedela, da se za gorami Svet konča, da je Zemlja ploščata… pomeni – taista pamet, ki niti tistega pred svojim nosom ni poznala, o njem ničesar vedela, je pa vedela, da tam, nekje visoko, do koder oko ne seže, biva(jo) bog(ovi)!

Mimogrede: kadar iščeš vzroke določenih stanj, takrat je priporočljivo iskati na temelju konstant, stalnic, in edina konstanta, ki se skozi čase vleče, je – NEumnost (bogovi so se spreminjali, se redčili, pomeni, da se je verovanje tudi spreminjalo… isti je ostal le njegov »nosilec«, izkazovalec = občost).

Razum temelji na dvomu (v videno, slišano, okušeno, otipano, zavonjano… na dvomu v spoznano!), zato znanstvene resnice NIKOLI niso absolutne, kot neomajne, večne postavljene, pač pa za vse velja, da so neka konkretna spoznanja, do katerih je bilo moč dospeti v okviru danih okoliščin! Pomeni, da nek mikroskop (ali katerikoli drug pripomoček, ki nam zmore nadomestiti tisto, česar pri naših čutnih zaznavah ne premoremo) zmore razkriti ne/pravilnost domnev(anega), pa – če se domneva potrdi kot pravilna, potem se pokaže v podobi dejstva, v nasprotnem pa ostaja na ravni domneve, napačne resda, a kljub temu. In do teh domnev NI moč priti na temelju čutnih zaznav (čeprav tudi z njih pomočjo), pač pa izključno na temelju LOGIKE, z drugimi besedami: razuma!

Razum ni isto kot pamet! Medtem ko je pamet tisto osnovno mišljenje, imenovano konkretno, neposredno vzročno-posledično, tudi praktično, je razum višja stopnja, je pravzaprav seštevek pameti in (zmožnosti) abstraktnega mišljenja ( = predstavljati si »nekaj«, ob tem pa ohranjati zavedanje o realnosti) in, posledično (da, pamet + abstraktno mišljenje porodita to zmožnost) tudi celovitega, kompleksnega mišljenja!

Samo s prvim načinom, s pametjo, razpolaga ves živalski svet, vsaj tisti njegov večinski del, ki se sooča z nekimi problemi, kakršnimikoli, in jih razrešuje, tako ali drugače, in – »človeštvo« (absolutna večina dvonoge populacije)! Človek, Homo Sapiens, pa, poleg pameti, izkazuje tudi um, razum, logiko (poglej Gausovo krivuljo, na skrajno desni strani boš našel dva razdelka, prvega v obsegu dveh odstotkov – vsi potencialni ajnštajni, ki do ajnštajnovstva ne sežejo, iz takšnih ali drugačnih razlogov, ali pa sežejo, a jih okolje ni zmožno kot take prepoznati, niti njihovih dognanj, in drugega, v obsegu desetinke odstotka – ajnštajni, obče imenovani kot »geniji«, čeprav te vrste, biološke, ni)!

Pomembno: trdim, da nagonska bitja (torej ves uradno prepoznan živalski svet in absolutna večina dvonoge populacije) NIMA ENOVITE ZAVESTI ( = NI zmožna sočasno obdelovati oz. »imeti pred očmi« RAZLIČNA dejstva o enih in istih vsebinah), zaradi česar tudi NI zmožna dospevati (sploh do možnosti) celovitega (v)pogleda, do celovite, kompleksne slike nečesa, česarkoli… in prav zaradi tega vse živali delujejo »oportuno«, prav zaradi tega se občost suče z vetrovi, zdaj sem, zdaj tja, ko SEBI išče najlažje, najbolj varne, ugodne… poti skozi živetje! In izkazuje tudi neimetje tistega, kar je za Človeka (razumsko bitje) značilnost – značajskosti, načelnosti, »karakterja«.

Vsaka žival je obsojena na to, da veruje! Mora verovati (verjeti, da je nekaj tako, kot se ji zdi, da je), ker, v odsotnosti razuma, ni zmožna ugotavljati niti posledic lastnih ravnanj, kaj šele, da bi ugotavljala o tem, na primer, ali obstajajo očem nevidne bakterije…

Vsaka srna, košuta, zajec… izključno na temelju svojih čutnih zaznav  presoja, na primer, o tem, če je odhod na jaso varen, pa – če se lovec dobro zamaskira, če si izbere ustrezno mesto, skrbi, da veter piha v pravo smer, je neslišen… bo žival na takšno jaso šla tisočkrat, brez pomisleka, četudi bo pred tem devetsto devetindevetdesetkrat priča lovčevemu strelu in zaključku živetja neke svoje soživali! Ker VERUJE svojim čutnim zaznavam, ker VERUJE, tako kot absolutna večina dvonoge populacije, da »je svet takšen, kakršnega vidim«!

Ne vem, težko bi kaj takega trdil, ali živali, uradno prepoznane, verujejo v boga, ali ne. Dvomim, zaradi objektivnih dejstev, a kljub temu – v čem je razlika med verovanjem-v-ploščato-Zemljo ali verovanjem v svet-je-tak-kakršnega-vidim in verovanjem-v-boga?! SAMO v predmetu verovanja, ne pa tudi v načinu mišljenja! Potemtakem…

Obstaja prepričanje, da je pes prva udomačena žival, vendar – ni res! Prva udomačena žival je Neandertalec, človeku podobno, nizkoraslo, čokato, s ploščatim čelom nagonsko bitje, potemtakem NErazumsko bitje, potemtakem – žival! Že najmanj petdeset tisoč let Človek deli prostor in čas, s to živaljo, in med njima je prišlo tudi do – spolnega združevanja, do občevanja. Dovolj sta si bila fizično primerljiva, da je to občevanje rodilo sadove, v podobi skupnega potomstva, vendar – eden temeljnih zakonov narave govori o tem, da je nižjerazvitost odpornejša (na spremembe) od višjerazvitosti, pa je tudi v tem, konkretnem primeru, to prišlo do izraza: temeljne značilnosti Neandertalca (uradno mu sicer pravijo človečnjak, vendar bi mu, zaradi nagonskosti, in ker je, genetsko gledano, bližje šimpanzu, kot človeku, bolj ustrezal naziv opičjak!), med katere, zagotovo, sodi, v prvi vrsti, nagonskost = NErazumskost, so se, kljub neštetim generacijam, kljub vsej evoluciji, ohranile vse do dandanes! In se bodo tudi v bodoče, kajti – geni ne odpadajo, ne spreminjajo se (kakor tudi vse ostalo ne) v svoja nasprotja, pa, preprosto: ka(ko)r Narava zasnuje, tako ostaja, za vse čase!

Morda bi o tem razmislili antropologi, ki, še vedno, ugotavljajo, če je, ali ni, opica človekov prednik. Verjetno jih bega to, da – »človeštvu« zagotovo je, Homo Sapiensu, rariteti (vsaj na tem planetu) pa ne more biti (prav radi genov, ki ne odpadajo, in pri Homo Sapiensu ni moč najti gena MCPH1, značilnega tako za šimpanze, kakor za Neandertalca, kakor za absolutno večino dvonoge populacije, t. im. »sodobnega človeka«!

Če z nekom živiš petdeset tisoč let, če se naučiš (vsaj tozadevno) njegovega jezika, če te ta nekdo (na)uči (vsaj tozadevno) o (vsaj) delu svojih domnev, spoznanj… je možno, da boš, vsaj delno, in tozadevno, prevzel tudi (vsaj tozadevno) – njegove navade, izkazovanja?!

Ko bi pes zmogel enake glasovne zmožnosti, kot jih zmorejo, na primer, šimpanzi, in kot jih je zmogel Neandertalec (ki se je sporazumeval v okviru medmetov, ala hu-hu… niti besed ni znal tvoriti, kaj šele stavkov!)… ko bi pes imel podobne ude, kot jih imajo šimpanzi, in jih je imel Neandertalec (in so zelo podobni človekovim)… bi, morda, tudi pes začel izkazovati določene človekove običaje, bi, morda, tudi pes verjel-v-boga, taistega, v katerega je bil, na začetku svoje poti, ko pravzaprav še ničesar ni (s)poznal, primoran verovati Človek?!

Ko je Pavlov delal poskuse, in ugotavljal pogojni refleks, s pomočjo psa, je ugotovil, da bo pes vedno, ko bo zaslišal zvonec, pritekel, prepričan v to, da bo v svoji posodi našel hrano!

Pes je VEROVAL v moč zvonca, VEROVAL je v njegovo sporočilnost… in je, skladno  tem svojim verovanjem, vsakokrat tudi pritekel. Podobno, kot, na primer, še danes, verniki sledijo klicu cerkvenega zvonca, ali klicem zvoncev, ki sicer nimajo svojih fizičnih podob, a zvonijo na temo v-imenu-boga-naroda-jezika-civilizacije-kulture-slovenstva… celo Triglava! Nekih »svetih« zadev pač, ob katerih tudi »božje zapovedi«, denimo »ne ubijaj«, zlahka zvodenijo! Pazi, zapovedi »sile«, v katero, BOJDA, verujejo, se je bojijo, ji želijo slediti, jo, celo, BOJDA, spoštujejo!

Verovanje v boga?  Čemu že od malega mučijo podmladek z raznimi verouki, čemu jih, že od malega, v svoje (tudi verske) običaje silijo, če ne zaradi drugega, kot tega, ker – je dresura, vztrajna in trajna, EDINI NAČIN, DA NERAZUMSKO BITJE V DOLOČENE KALUPE SPRAVIŠ?! Obenem pa tudi tiste (redke) posameznike, ki se kot razumsko zasnovani rodijo, psihično ( = umsko) ubiješ, jih sebi primerno prilagodiš ( = spremeniš)… tako, na primer, kakor so Turki počeli z janičarji! Te, redke, svetu tako dragocene posameznike v bistvu (s tem, ko »ubiješ« njih izvorno, pravo jedro = psiho) spremeniš v običajna nagonska bitja, jim onemogočiš razumsko delovanje, izkazovanje, jih, v bistvu, iz Človeka spremeniš v bitja, sebi podobna, primerljiva, v – živali!

Veruje žival v bogove?

Če so živali nagonska bitja, nerazumska (za razliko od človeka)… če je absolutna večina (sam jih imenujem človejaki) dvonoge populacije nagonska, nerazumska, NEčlovek, potemtakem – žival… da, prav za živali je značilno (tudi) verovanje (in tudi verovanje v boga)! Človek odkriva, spreminja, tvori… in vse to počenja zgolj radi tega, ker – ne verjame (ne veruje) v absolutna, dokončna stanja!