Spomin

Koruzna polja so nepredvidljiva, v njih je moč celo božji glas slišati. No, če že božjega ne, potem...

Kot smrkavec sem, nekaj let zapovrstjo, del počitnic preživel v Srbiji. Na nekem vikendu, ki se je nahajal na tako imenovanem ruralnem področju. In je bil, pravzaprav še vedno je, v neposredni soseščini neke kmetije, zelo, ampak res zelo bogate kmetije. Bila je, denimo, tako velika, da se je njen del nahajal v dolini, na obrobju spodnje vasi, dočim je bil preostanek na gričih, v zgornjem delu istoimenske ruralnosti. In ni, česar niso imeli...

Tako, denimo, so imeli mlin, na vodo. Pomnim, kako smo, v jarku, speljanem prav za potrebe tega mlina, lovili ribe. Žaklje v roke, potem pa od spodaj, od reke, v katero se je jarek iztekal, navzgor, proti mlinu. In ribe, v končni fazi, niso imele kam ubežati, kot v žaklje...

V obeh delih kmetije so imeli hlev. Toliko goveje živine še dolgo zatem nisem videl. Ma, če niso imeli štirideset, petdeset krav, potem tudi ene ni bilo. In svinje, ovce, race, gosi, kokoši, res, nema-da-nema!

V njihovih gozdovih smo nabirali robide, v njihovih sadovnjakih iskali hlad. Pomnim, celo cigansko pleme so najeli, takrat, ko je bilo slive za obrat. In vozovi so, od jutra do večera, dan za dnem, vlekli sladek tovor v prostor, namenjen izdelavi slivovke. Gledal sem, malodane verjeti nisem mogel - lestev, prislonjena ob kad, sredi lestve možakar prevzema vedro, polno sadežev, ki mu ga nek drug prinese, vrh lestve pa tretji stoji, da lahko v kad vsipa. Na tone so jih pridelali, in vrag vedi, koliko deset tisoč litrov odlične prepečenice, za katero so, praviloma redno, priznanja, z raznih sejmov, prejemali, so hranili, in starali, njih sodi. Gromozanski sodi...

Da, tudi pašnikov, travnikov, njiv je bilo, skorajda v nedogled. In spodaj, v dolini, so imeli, med ostalim, tudi njivo s koruzo. Mislim, ne vem, če se nepreglednosti, ki se, po ravnini, na vse konce steka v dalj, še reče njiva, ali gre bolj za neko njivovje, ampak, ja. sami so tej razprostranjeni površini rekli njiva. Naj bo!

Nekega dne smo se odločili, pač, člani naše počitniške klape, hči in sin tega kmeta, sestrična in jaz, da bomo koruzo pekli. In smo se odpravili ponjo, na njivo. Ki je ležala vzdolž ceste, ravne, kot bi jo ob ravnilu delali, in tako daleč, v obe smeri, da ji nisi videl konca. Ne vem, čemu nismo začeli storžev obirat že na samem začetku, pač pa smo se dlje, v notranjost podali. Kakorkoli že, nabirali smo, in nabrali, potem pa - bil je lep, sončen dan, žgalo je, da bolj ne bi moglo, pa smo, kar tam, na njivi, posedli na tla, da počijemo, se malo pošalimo...

Naenkrat smo zaslišali avtomobil, ki se je ustavil, nato dva glasova, moškega in ženskega. Nismo videli, vsega tega, saj pogled skozi koruzne liste, in storže, ni segel tako daleč. Že res, da se je spodaj nekoliko bolje, in dlje videlo, a do ceste nam oči, kljub temu, niso segle...

Zaslišali smo šelestenje, skozi koruzo, in moškega, ki je, očitno ženski, prigovarjal, da je že dovolj vstran od ceste. Kakopak, ugotovili smo, da je ženščino pritiščalo, pa mora opravit, kar ima, in vse bi bilo v najlepšem redu, ko...

Ko se šelestenje ne bi približevalo natanko v smeri proti nam! Bentiš, ustavi se že enkrat, smo, domnevam, vsi po vrsti pomislili, in - res se je ustavila, morda tri, štiri metre vstran od nas. Ni nas videla, lepo smo se potuhnili, na tleh...

Obrnila se je, privzdignila krilo, in... Želeli smo, iz vsega srca smo želeli biti neopazni, ji omogočiti, da, v miru, opravi, kar ima za opraviti, ampak - ko sem zagledal šotorsko krilo, ki naj bi predstavljalo spodnjice, in ko sem zagledal rit, da obilnejše v življenju nisem videl, kako je počepnila, tik k tlom, malodane na dosegu naših rok, in povsem oči, takrat - nisem se več mogel zadrževati, kar kipelo je iz mene, ko sem bruhnil v krohot, za menoj pa tudi vsa druščina. Le ženščina...

Nekaj je začela preklinjat, hitro vlekla, kar je imela vleč, nase, in jo, jadrno, odkurila proti cesti. Mi pa, za vsak primer, če bi se mož raztogotil, v drugo smer...

Kakorkoli že, ne vem, čemu mi je prav ta spomin butnil v dan, maloprej, vem pa, da - pazi, ko hodiš v koruzo, če ne božje, te znajo vsaj vražičkove oči (u)gledat!