Sedaj, ko so "dobre duše" spisale novoletne voščilnice za tiste, ki, odloženi v domovih, čakajo svoj konec, lahko, znova, pozabijo nanje... do naslednjega Novega leta, in voščilnic...
Živetje je mlado, in hiteče, pa - ko dočakaš določeno starost, ti ne ostane drugega, kot da čakaš na to, da dočakaš, če sploh, da pomislijo nate, se spomnijo, da si, še vedno, tu, in zanje.
Videval sem, kar nekaj let, ko sem, praktično vsak dan, hodil obiskovat, v dom, mamo - pretežna večina je bila odloženih, dobesedno, tudi pozabljeni bi bili, zlahka, ko ne bi bilo treba zanje urejati zadev, tudi kakšno položnico plačati, pa...
Ko sem prispel, v dom, vsakokrat, sem se najprej prebijal skozi kordone molečih rok, želečih oči, preden sem sploh do mame dospel. In en samcat domovalec je vedel, poleg moje mame, kaj so to - obiski, redni obiski. In se je dogajalo tako, da - tudi takrat, ko je obisk, po nekem čudežu, neki odloženki, odložencu prispel, je prispel za toliko časa, kolikor ga je bilo potrebnega za pot do domskega bifeja, pa za kavo popit. Potem pa, spet, mesece, in mesece - praznina!
Ja, k sreči obstajajo tudi "dobre duše", ki, k sreči, novoletne voščilnice (s)pišejo, čeprav - je ljubeznivo, da ne rečem umno, s takšno voščilnico dregniti v malodane že otopelo, odloženosti vajeno stanje?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar