Sedemintrideset…

Danes ima moje najstarejše dete, hči, sedemintrideset let. In mi misli zahajajo k njej, tudi daleč nazaj, v čas…

 

Prva misel, ki prileti – bila je še majhna, držal sem jo v naročju, in stala sva ob oknu, nekega zimskega večera. Zunaj je bila, kakopak, popolna tema, a sva kljub temu gledala ven. In sem jo vprašal, čemu to počneva, ko pa itak ničesar ne vidi. Ni se strinjala z mojo ugotovitvijo, pač pa je odgovorila, da vidi. In ko sem jo vprašal kaj vidi, je pojasnila – temo…

 

Bili smo na sprehodu, v Izoli, ona je bila še v vozičku. V njeni steklenički je zmanjkalo soka, pa sem stopil v trgovino in kupil nek majhen sok, v tisti pravokotni, kartonasti embalaži, ki je imel, verjetno še vedno ima, na vrhu odprtinico, prekrito s folijo, za slamico. Dotlej še nikoli ni pila s pomočjo slamice, pa nisem vedel, če ji bo takrat uspelo, vendar – čim je imela slamico v ustih, v istem trenutku je bilo videti sok, ki je tekel v njena usta…

 

Niti pet let ni imela, ko sem jo videl s časopisom, celo pravilno obrnjenim. In sem vprašal, kaj počne. Odgovorila je, da bere. Kakopak niti slučajno nisem mislil, da zares bere, pač pa, da gre za običajno otroško igro, kajti – nihče je ni učil črk, do tedaj, ne pisati, ne brati, le tu in tam je pokazala na neko črko, denimo v časopisu, in vprašala katera je.

Prosil sem jo, če mi lahko nekaj prebere in ko je začela dejansko brati, in to dokaj tekoče, sem osupnil…

 

Je trmasto, svojeglavo, vztrajno bitje. Ob tem včasih velja moj na-žalost, večinoma pa ji štejem v odliko. In je dobro bitje, celo preveč dobro, pa bo, slej ko prej, za to, v svojem življenju, tudi plačala…

 

Nedolgo nazaj je izgubila neko stavo, ki sva jo sklenila približno trinajst, štirinajst let nazaj. In se je pokazalo, da je oče pravilno trdil, hči napačno. Se dogaja. In bi takšnih stav lahko tudi več sklenila, pa da bi čas pokazal to, katera leta bolje poznajo življenje, stara ali mlada. Kakorkoli že, upam, da ji bodo premnoge stave, ki jih bo s samo seboj sklepala, uspele, da bo dospevala tja, kamor si želi dospeti, da je razočaranja ne bodo prepogosto obiskovala, pač pa se ji, raje, v širokem loku izognila!