Ob pol
treh sem zbežal v hišo, pred soncem in vročino. V senci je kazalo
sedemindvajset, potemtakem je bilo na osončenem, kjer sem kosil, vsaj pet
stopinj več…
Najmanj
uro pred tem, ko sem rekel dosti-je-za-dopoldne, sem se prigovarjal, v stilu
daj-še-to-bo-več-narejenega, in uspel sem pokositi vse, kar leži znotraj
ograje, na delu, na katerem stoji hiša. In sem pokosil tudi izven ograje, ob
cesti, vključno s parkiriščema. Obenem pa sem utrdil oporo dvema trtama, kateri
je, še mladi, ne-samostoječi, a bujno košati, nedavno veter, ki je silovito
mlatil, polegel. In sem požagal ne-vem-koliko poganjkov nekega bezga, ki se
vztrajno trudi rasti v neposredni bližini drvarnice, jaz pa ga tam ne želim
imeti…
Okrog
pete, morda malo kasneje, bom nadaljeval s košnjo. Rad bi vsaj četrto in peto
teraso, ležeči pod hiško, in nek plato nad gozdom, pokosil, medtem ko ne vem,
kako bo z nabrežinami, tremi, ki četrto in peto obdajajo. Odvisno od moči,
kolikor mi jih bo še ostalo, pa od volje, od časa, da, in tudi od komarjev,
kajti spodnji del parcele je pretežni del dneva v senci, pa se tam, kadar ni
osončeno, komarji radi izkazujejo, dokaj agresivno, kakopak…
Ko sem
kosil nek obcestni del, sem se z levo nogo opiral na nabrežino, na še dokaj
razmočeno nabrežino, dočim sem z desno stal na cestišču. In kadar sem moral do
vrha te nabrežine pokositi, sem se nekoliko nagnil naprej, v smeri leve noge,
pa…
V času,
ko sem kosil ta del, sta mimo peljala dva avtomobila. Oba sta mi prišla izza
hrbta, pomeni, da ju nisem mogel videti. Slišati pa prav tako ne, zaradi ropota
motorne kose.
Voznik
prvega avtomobila je dobesedno zaustavil vozilo, kak meter vstran od mene, za
mojim hrbtom, in ljubeznivo počakal na to, da sem ga opazil, se malo odmaknil,
in je šele potem, povsem počasi, malodane polzeče, in previdno, nadaljeval z
vožnjo mimo mene. Voznik drugega pa…
V nekem
trenutku, ko sem se opiral na levo nogo, mi je spodneslo »korak«, na
razmočenem, in sem izgubil, za nekaj hipov, ravnotežje. In ko sem se »lovil«,
me je zaneslo še nekoliko bolj na cesto, kot sem že poprej stal na njej. In
takrat sem, kljub kosi (bila je v »mrtvem teku«) zaslišal zaviranje, hipec
kasneje pa kovino začutil na sebi. Vozniku je uspelo zavreti, tako da nečesa
več od nekakšnega »pobožanja« ni bilo, tokrat. Ne vem, bi napisal na srečo, ali
na žalost, a kljub temu…
Po tem
dogodku sem nekaj časa razmišljal o tem, kdo je zakrivil bližnje srečanje
avtomobila in mene. Voznik, ki se, cepast, niti tega ne zaveda, da, ob hrupu,
ne morem slišati bližajočega se vozila, in ga še manj s hrbtom videti, a mu kljub
temu na kraj pameti ne pride, da bi upočasnil vožnjo… ali pa sem, morda, kriv
jaz! Preprosto, zato, ker imam breg, in to nesramen breg, na katerem utegne
tudi spodrsavati, in predvsem radi tega, ker se ob košnji obcestnih delov ne (s)tlačim
v oklep…
Za šalo
sem se odločil, da sem kriv jaz. Cepavost je namreč običajna, je povsem
normalen pojav, in se že tako in tako z neodgovornostjo, z nič-krivostjo
izkazuje. Pa tudi vajen sem že tega, da sem (bil) kriv za grehe drugih, morda
še največkrat v stilu
ko-ne-bi-ti-načel-zadeve-nihče-o-tem-ničesar-ne-bi-vedel-pa-do-nobenih-problemov-ne-bi-prišlo…
Ja,
verjetno sem kriv jaz! Kakor sem kriv za vse laži in prevare, katerih sem bil
deležen, ker sem, cepec, verjel, in za kraje, ker sem, prav tako cepec, zaupal.
In tudi za vsa ostala izrabljanja, mene samega – ko ne bi bil dober, in voljan
pomagati, me nihče ne bi mogel izkoristiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar