Ko se "norost" izživi...

Ko se »norost« izživi, ko se, malček, umiri, takrat do povsem drugačnih pogledov, na vse, pride, posledično do povsem drugačnih potreb in želja, tistih, ki naj bi pomenile – življenje…

 

In takrat, ko se to pripeti, je zelo potrebna neka, konkretna, podpora, opora, nekdo, na kogar se smeš zanesti, nekdo, za kogar veš, da ti bo zares pomagal, pomoči potrebnemu, nekdo pač, katerega ni moč najti takrat, in tam, ko in kjer »norost« svoje radosti izkazuje! Ni ga, kajti gliha-vkup-štriha, pa z »norostjo«, v njeni družbi, pretirano »pametnih« ne kaže pričakovati, »pametnih«, in zmožnih še česa drugega, kot lastno puhloglavost izkazovati...

 

In je vrag, takrat, kadar v času »norosti« rušiš neke »mostove«, edine pravzaprav, prek katerih si, poprej, smel in zmogel stopiti na drugo stran, na drug breg, na breg vsaj kolikor toliko normalnega življenja, ker – podreti je moč krepko hitreje, kot pa obnoviti, celo na novo zgraditi. Če sploh obstaja, seveda, možnost novogradnje, tam, kjer je delovanje »norosti« tudi v samo osnovo, v zemljišče seglo, in ga tako načelo, da na njem ni več moč neke trdnosti, potrebne že za same temelje, kaj šele za cel most, najti!

 

Ja, je z »norostjo« podobno kot z neko omamljenostjo, v kateri tudi ne veš, kaj počneš, s čem vse se izkazuješ, in v kateri zmoreš sebi »medvedje usluge« spočeti. Tudi takšne, da do konca življenja zaradi tega (ob)žaluješ.