Danes
grem po Malo, pa sem zjutraj, še preden sem si kavo skuhal, iz zamrzovalnikov
dal porcijo segedina, paket zavitka, paket spasiranega kakija in štiri lepinje.
Da bo imela za kosilo, in za sladkanje. In vse je po njenem okusu, vse ima
rada.
Preden
bom šel po njo, ji bom še presenečenje pripravil. Danes bo, pravijo, toplo, in
ji bo prav prišlo, bo lahko uživala, se igrala. V vodi in z vodo, kakopak. In
raje, sedaj, ne razmišljam o trenutkih, ko bo morala iz nje. V vodo je namreč
ni treba gnati, v obratni smeri pa utegne biti nekoliko »zapleteno«…
In mi
je v misli prišla na prvi pogled povsem banalna zadeva, zares pa niti ne tako
nepomembna. Rada mi namreč »pomaga«, povsod, pri vsem. Od kuhanja naprej. Tako
mi »pomaga« tudi zalivati melone, le-te pa pridno rastejo, pa vse bolj v
prostor posegajo. In moram že sedaj paziti, jo, ponekod, dobesedno voditi, da
ne bi, medtem ko se eni rastlini posveča, druge pomendrala. Kmalu pa bo stanje
postalo nemogoče, za takšno usmerjanje, kajti rastline bodo povsem prekrile vsa
tla krog sebe, pa bova morala, domnevam, cev napeljati, namesto tega, da, vsak
s svojo zalivalko, hodiva k njim. In se bo potrebno naučiti, ter jih zlasti
upoštevati, določenih navodil o tem, kaj in kako s cevjo početi, v času, ko gre
tata »odpreti« vodo in dokler ne prispe k bitjecu, ki je s to cevjo, obenem pa
je zelo domiselno, in marsikdaj, če ne kar praviloma, na srečo, svojeglavo.
Rada ugotavlja, raziskuje, v čemer nobene težave ne bi bilo, ko ji, včasih, ne
bi same »pametne« po glavi rojile. Zjutraj namreč kasneje vstane, prepozno, da
bi še osenčene rastline uspela zaliti, zvečer, preden gre spat, pa so le-te
bodisi še izpostavljene sončnim žarkom, bodisi, še vedno, od dnevnega ogrevanja
pregrete. In jih ne kaže »popariti«, jih s hladno vodo prek pregretih listov
močiti. Da bi pa še nekoliko dlje počakala, in zalivala ohlajene, pa ne gre,
radi Driskice, kajti – zvečer, in zlasti tam, kjer so tla konstantno vlažna,
postanejo komarji izjemno nadležni, in bi jo, v nekaj minutah, povsem popikali.
Kakorkoli
že, doslej sva uspela vse težave razrešiti, zvečine »diplomatsko«, v obojestransko
zadovoljstvo, preostanek pa bodisi v njeno veselje, potemtakem, posledično,
tudi v moje, bodisi v podobi tistega tako-mora-biti-pa-če-prija-ali-ne. A to,
slednje, tudi meni ni všeč, je krepko lepše gledati nasmejan otroški obraz, kot
ugotavljati neko nejevoljo, kaj šele žalost.
Danes
bova šla najprej v trgovino. Po knjižico, neko pobarvanko, domnevam, nekaj
jagodnega jogurta, in po »bunkico«, veliko lubenico. Ko prideva domov, in ko se
pozdravi s cuckoma in z mačkoma, bo največja težava v tem, da jo pripravim na to,
da bo počakala z uporabo njej pripravljenega vodnega presenečenja, za toliko
časa, da vse stvari, tudi ali predvsem njene, katere bova pripeljala,
pospravim, in se preoblečem. Kasneje pa – »prosto po Prešernu« oziroma,
pravilneje – kakor bo Lila hotela, tako tudi bo! Razen tega, kakopak, da ne bo
smela biti v vodi toliko časa, da bi škrge dobila, in bi ji plavuti zrasle. In
tudi vročini bova ubežala, takrat, ko bo najbolj žgalo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar