Sta
mačka že žrla, in cucka, seveda,
vsak dan
vselej najprej za njih poskrbim,
dvorišče
pometa si prva soseda,
a jaz
pijem kavo, in v miru kadim…
Je mir
še edino, kar mi je ostalo,
nihče ne
beza, sem za vse daleč stran,
ko ni,
da izžeti bi se še kaj dalo,
postaneš
kot zrak, ki poleže se v dlan…
Sam
svoj, vselej bil, na samotnem sem bregu,
ni s
kom mi deliti, ničesar, nič več,
podoben,
po vrednosti, daljnem sem snegu,
ki
padel zato je, da zginil je preč…
Sta
mačka in cucka vsa moja bližina,
toplina,
ki, bojda, v dotiku žari,
medtem
ko se rine v zmešnjavo spomina
nek
čas, čuden čas, in v njem polno laži…
A
vztrajam, in bom, dokler se mi bo dalo,
zgubiti
več nimam, in nič več snovat,
življenje
obilno mi je darovalo
hudiča,
zgolj njega, ki stiska za vrat…
In v
miru vztrajam, in v miru minevam,
in v
miru preklinjam, ko pride tako,
zaman
svojo dušo v mir nek odevam,
ne da
se, preveč nekih ran je, ki žgo…
Sta
mačka že žrla, in cucka, seveda,
je kratek
živali v veselje korak,
a v
meni le tu in tam iskra, bolj bleda,
dobil,
kar iskal sem, zaman, in – bedak!
Ni komentarjev:
Objavite komentar