Veš,
tata, dvorišče je treba poribat, je ugotovila, in v hipu zavihala rokave. In ne
samo to, tudi fuge je zalila, temeljito, da sem lahko travo in plevel populil.
Pa tudi tokala sva. S kladivom. Sva neko dotrajano, že zlomljeno klop
razstavila, in les od žebljev očistila. In medtem, ko je tata pazil, da se Malo
ne znajde preblizu zarjavelih »žičnikov«, je sam na enega stopil…
Kakorkoli,
jutri popoldne, ko dete odpeljem, bom cirkular na dvorišče popeljal, da to
klop, in nek kup stebrov in kolov razžagam, in v drvarnico pospravim. Pa tudi
olje, hidravljično, bo potrebno zamenjat, v cepilcu, kajti zna se zgoditi, da
bo stric s traktorjem v soboto prvo turo lesa pripeljal, in bosta tako cirkular,
kakor tudi cepilec, imela kaj početi. Medtem ko bo prostor, od jutrišnjega
razžaganega, še kako prav prišel…
Malo
pred šestnajsto sva ubežala gor, pred vročino, a je ob osemnajsti že spet,
nagica, pacala z vodo. Jaz pa sem izrabil čas, da sem lep del materiala,
jutrišnjemu žaganju namenjenega, znesel v bližino »žagališča«. Malo po
devetnajsti pa je, malodane v hipu, pozabila na vodo, in na vse ostalo, ter navdušeno
poskakovala, skorajda tri četrt ure, ker sva delala »ponk« - neke čoke sem v
polena razcepil, na cepilcu, in celotno dogajanje je, sila zavzeto, in
navdušeno, spremljala z varne razdalje. Pa še pomagala mi je, ko sva
razcepljeno, s samokolnico, v drvarnico vozila…
Ko je ne bi, nekoliko
kasneje, obad, alias brencelj, pičil, bi z lahkoto zapisal, da ji je današnji
dan malodane optimalno minil. In sva ga, po delovni plati, zaključila v najinem
stilu, sva, kakor vsak večer, tudi rožice, najine melone, zalila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar