Bogat!

Danes pri meni ni nič, s fizičnim delom. Vse namreč boli, preveč boli, pa ne bi tvegal nekega vnetja, ki bi se v dneve razvleklo. Sem pa šel v dolino. V nabavo, da sem kupil vse potrebno, za prihajajoč teden, ko bo Malo tu. In da sem dvignil denar za drva. V denarnici sem namreč že nekaj mesecev nosil celih pet evrov…

 

Potemtakem sem trenutno na »dopustu«. Nekaj malega bom že še opravil, a to bo to, nič več. Bojda bo popoldne, in jutri dopoldne, deževalo, pa bom zastavil z nadaljevanjem košnje takrat, ko se bo nebo zbistrilo, predvidoma jutri popoldne. In mi je »dopust«, ta, malodane na silo »dodeljen«, »polepšala« ugotovitev, da – sem bogat…

 

Ko sem se vrnil domov, pospravil vse nabavljeno, in v svojo evidenco vpisal današnje izdatke, sem namreč ugotovil, da mi je na računu ostalo še dvanajst evrov, in nekaj centov. Na srečo zmorem, kadar ni Male tu, skromno, obenem vsaj deset, morda celo štirinajst dni ne nameravam v trgovino, in tudi položnic še nekaj časa ne bo, obenem pa bo že v petek pokojnina, in se bo moje »bogastvo«, resda zgolj za nekaj kratkega časa, občutno povečalo!

 

Ne pritožujem se, nikomur, zaradi življenja, kakršnega živim. Po eni strani je tako celo bolje, kajti – kar so mi imeli za ukrasti, denimo nekaj avtorskih pravic, nekaj dobrin, nekaj denarja, predvsem pa veliko neke naklonjenosti, predanosti, lahko bi rekel, da celo življenja, so mi že ukradli. Pa jim zdaj ničesar zanimivega pri meni več ni. Dela in orodij za delo neradi kradejo.

 

In se mi je danes pripetilo nekaj nevsakdanjega. Prvič nasploh, v trgovini, v kateri redno kupujem. Vrečk s kupljenimi lepinjami nikoli ne dajem iz vozička. Običajno jih do vrha napolnim, in se bojim, da bi se na traku raztresle, popadale iz vrečk. In jih, običajno, kupim nekje med petnajst in petindvajset, da jih spravim v zamrzovalnik in potem nekaj časa ne potrebujem skrbeti zaradi kruha, pravzaprav zaradi moje osnove prehranjevanja…

 

Prodajalki takoj, da ne bi pozabil, povem, koliko lepinj kupujem. Pravzaprav, koliko jih imam, v vrečkah. In danes, prvič, je zapustila svoje mesto pri blagajni, pristopila k vozičku, da bo pokukala v vrečke, da preveri, če je res količina v njih ustrezna moji besedi…

Kakopak, kolikor sem rekel, da jih je, toliko jih je tudi bilo. In sem pojasnil, dekletu, da se nimam navade lagati, da nimam navade goljufati, krasti, nasprotno, da se celo življenje trudim čistost svojega obraza ohraniti. Gradiš, to čistost, nenehno, in v nedogled, v enem samem trenutku pa jo lahko umažeš, trajno umažeš…

 

Ne vem sicer, če je dobro razumela moje besede. Pri občih so namreč pojmovanja, razumevanja »malček« drugačna, kot pri meni. Tudi oni, kakopak, »vedo«, da živijo s čistimi obrazi, čeprav svoja mnenja, posledično ravnanja, vešče in sproti prilagajajo novonastalim razmeram. Pomeni, da ne zmorejo načelnosti, potemtakem tudi poštenosti, moralnosti ne, pa je iluzija, pri takšnih, o neki čistosti česarkoli govoriti. Da, ne vem, če je najbolj razumela, a je vsaj pordela, in mi pojasnila, da mora preveriti, ker bi jo v nasprotnem kaznovali. Jaz pa sem ji razložil, da razumem njeno dolžnost, in ravnanje, in da je zaradi preverbe ne obsojam, pač pa zgolj pojasnjujem samega sebe, in to, da, pač, ne kradem, ne zlorabljam zaupanja, predvsem pa – nikomur ne želim lastnih bremen na pleča prevaliti. Nekdo, v končni fazi, mora plačati za manko, katerega v trgovinah dnevno ugotavljajo, in res ne vem, čemu bi neka blagajničarka plačala za kruh, za karkoli, kar bi sam porabil!