Sebi zvest…

Danes sem, v nekem telefonskem pogovoru, zvedel, da sem občudovan. Ker vztrajam, ker sem, vselej, samemu sebi, svojim načelom, zvest…

 

Bentiš, saj so obči tudi vedno sebi zvesti! Vedno oportuni, vedno okoliščinam prilagajani, vedno sledeč tisti svoj da-mi-je-čim-lažje-čim-boljše, ne nazadnje – vedno sebični, preračunljivi, in, predvsem, neumni!

 

Komu pa naj bom, zvest, če ne, v prvi vrsti, samemu sebi?! In tistemu, kar, že od nekdaj, za vodilo svojega življenja štejem?! In kar še zdaleč ni usmerjeno v neko mojo dobrobit, pač pa skuša nekim vrednotam, idejam slediti… četudi za to, nenehno, kruto ceno plačujem, sam, vselej sam, na nekem svojem bregu, vselej v nasprotju z občimi mnenji, in ravnanji, z njihovimi, povsem brez teže, brez osnove, nekimi »vrednotami«, ki so, do zadnje, predvsem v materialno sfero usmerjene, pa tisti vseeno-kdo-mi-vlada-samo-da-je-meni-dobro sploh ni redkost, kakor bi moral biti, v normalnem, človeškem svetu, v svetu morale, resnice, pravice! Komu pa zmorem biti zvest, v primeru, da niti sebi ne bi mogel biti, v primeru, da neke hrbtenice, ki bi jo vzravnano nosil, ne glede na vse ujme, namesto da jo krivim, zdaj sem, zdaj tja, tako, kakor mi bolje, v danem trenutku, znese, ne bi imel?! Nikomur! Vsaj zares ne. Tako, na videz, in za nekaj časa, bi bil »zvest« nekim svojim »junakom«, a kaj ko le-ti izjemno hitro v pozabo padajo, kadar jih drugi, novi nadomestijo! Povsod, na vseh področjih, od športa (najvišjega načina »kulturnega« izkazovanja povprečnosti), pa do politike (kjer so »junaki«, itak, tisti, ki delijo, pa čeprav to počno z nakradenim, izposojenim, prigoljufanim… ni pomembno, samo da dajo!)…

 

Ja, sem, priznam, bebec vseh bebcev, kapitalen bebec, ki je, ne glede na vse doživeto, in še vedno, samemu sebi zvest! Že desetletja. In bom kot tak tudi umrl. Si drugačnega, ter predvsem boljšega, kaže, ne zaslužim.

 

Nikar me občudovati! Mojo življenjsko zgodbo raje poglej, nato tudi to, s čem razpolagam, da, tudi v materialnem smislu, in z lahkoto boš spoznal, da je vsaki gnidi, v riti lazeči, na tem svetu krepko bolje, kot je meni! Zato tudi ve, da je-življenje-lepo, medtem ko mene še ni do takšnega spoznanja pripeljalo, nasprotno, sem že tako prepričan, da bolj ne bi mogel biti, v to, da – človeku, v danih okoliščinah, med občestvom, življenje še zdaleč lepo ne more biti!