Laganje…

Če je laganje govorjenje neresnice, in tudi je, potem sploh ni pomembno to, ali se, ali se ne zavedaš tega, da neresnico govoriš, pač pa je sama neresnica, ki iz tvojih ust prihaja, dovoljšen razlog, da se kot lažnivec izkažeš…

 

Laž je, v vsakem primeru, posledica neumnosti. Bodisi tiste obče, »normalne«, ki se kot posledica nezmožnosti kompleksnega mišljenja izkazuje, pa ne dopušča razumevanja vsebin, o katerih se izrekajo… bodisi tiste »ne-normalne«, potemtakem neumnosti, povzročene s psihično oz. z duševno boleznijo.

 

Na svetu je, žal, v obtoku krepko več laži, kot resnic. Že tiste obče trditve o neki splošni pridnosti, poštenosti, dobroti… so navadna laž, temelječa na ne-vedenju o tem, kako pridnost, poštenost, dobrota izgleda(jo), na kakšne načine se izkazuje(jo) in kdaj. Da o tistih »oblast pokvari«, »priložnost dela tatu«, ali pa, če želiš, pregovornem vrana-vrani-ne-izkljuje-oči, sploh ne govorim! Jih ne izkljuje, kakopak, tedaj, kadar so-vrano še potrebuje, ali se je boji, čim pa se počuti dovolj močna, da zmore brez te so-vrane, ali pa se je zgolj boji ne, več… pa zna, še kako, »oči izkljuvati«!

 

Tudi trditev, da je svet »pokvarjen« zaradi peščice nekih bogatašev, ki imajo vse niti v svojih rokah, je – laž! In to celo zelo nesramna, kajti vsak iz povprečja bi tudi sam bil bogat, in bi, rade volje, odločal, imel niti v svojih rokah, ko bi se mu priložnost za kaj takšnega izkazala, ko bi bil, recimo temu tako, dovolj sposoben, da bi si takšen položaj zagotovil, obenem pa – mar vrtnice uspevajo v močvirju?! Mislim, da ne, ker je okolje tisto, ki pogojuje zadeve, tudi to, če ne-pokvarjenost položaj zasede, pa – tam, kjer je nemoralnost nekaj povsem »normalnega«, vsakdanjega, samoumevnega, tam tudi pokvarjenci, dokler obetajo z obljubami, ali z neko konkretno delitvijo, dospevajo na mesta odločanja, celo kot – junaki, in čaščeni, bojda…

 

In ni prav nič čudnega, da v svetu, v katerem laži prevladujejo, tudi v učni snovi, v učenju, niso redke. Kako bi resnico učili, ko pa je do nje najprej treba dospeti, danes pa mrgoli, povsod, »strokovnjakov«, ki niso nič drugega kot – izšolani bebci! Obenem pa – če je resnica o podobi planeta potrebovala stoletja, celo več kot tisočletje, da je smela zaživeti, koliko časa bi, denimo, če sploh, potrebovala za dospetje do svoje domovinske pravice takrat, kadar o človeštvu govori?! Pardon, o »človeštvu«! Bo do svetega nikoli dospela na površje?!