Ko o
sebi prebereš, v nekem uradnem zapisniku, da si »deset let (nad nekom)
izkazoval psihično nasilje«, takrat se zamisliš, nad samim seboj. Zlasti, ker
veš, pomniš, da si petnajst mesecev, dan za dnem, pomagal, iz dreka (iz)vlekel,
v življenje, nasmejano (o)budil…
Ko, ob
tem, (iz)veš, da taista oseba izpove to, da »nikoli, v desetih letih, ene same
žal besede nisi izrekel«… in veš, da v taistem času enkrat samkrat niti glasu
nisi povzdignil, nad to »žrtvijo«, da enkrat samkrat nisi z vrati zaloputnil,
po mizi udaril, kaj šele, da bi, z roko, zastavil nek zamah, udarec, kaj šele,
da bi udaril… se zamisliš, dodatno, nad samim seboj…
In še
bolj dodatno se zamisliš, nad seboj, nad svojim znanjem, poznavanjem dejstev,
ko ugotoviš, da si vse svoje življenje napačno definicijo nasilja, in nasilneža
poznal, kajti – »strokovnjakinjam«, ki se s psiho, in z duševnostjo, bojda,
ukvarjajo, se zdi povsem samoumevno, »normalno«, to, da je nasilnež
razumevajoč, ljubezniv, uvideven, da se nikoli, v desetih letih (!!!) z eno
samo gesto, še tako majhno, ki bi o agresiji govorila, ni izkazal!
Potemtakem…
In ko
malček bolje razmisliš, in pomisliš o tem, koliko pa je nekih skupnosti, nekih
zvez, partnerstev, v katerih v takšnem času do ene same žal besede ne pride,
kaj šele do česa drugega… ugotoviš, da si, dejansko, bebec! Pa ne samo radi
tega, ker samega sebe ne prepoznaš kot ljubeznivega »nasilneža«, pač pa ker se
sploh podajaš razpravljati, dokazovati neki »strokovni« bebavosti (!!!), in,
ker se, dodatno, trudiš neko stanje v boljše spraviti. Ob čemer si že poprej
garal, za to željo po boljšem, vzpodbujal, podpiral… in naknadno ugotovil, da
ti je bilo (z)lagano, da si bil izrabljan, varan, goljufan, da, celo okraden!
Res sem
bebec, pa ne navaden, kapitalen bebec! Namesto, da bi v »božjo mater« poslal,
sem svoj čas, svoje življenje dajal – čemu že?! Vsekakor nečemu, kar mojega
življenja, še zdaleč, vredno ni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar