Sveta
že dolgo več ne skušam spreminjat. Posameznikov prav tako ne. Sem skušal, še ne
tako dolgo nazaj, pomagati jim, v tem, da bi do samih sebe dospeli, do takšnih,
kakršni so bili zasnovani, a sem spoznal, da sem preneumen, za vse pametne, pa
jih je bolje pri miru pustiti. Naj tožijo nad svojo nezbranostjo, izgubo
spomina, to ali ono nezmožnostjo, nad raznimi kroničnimi, tozadevno fizičnimi
težavami… itak »vedo«, da to, z leti, samo od sebe pride…
V
bistvu sem se, tudi to že kar nekaj let nazaj, naučil celo tega, da na prošnje
o nasvetu – ne odgovarjam z nasveti, pač pa skušam orisati neko celovito podobo
dejanskosti, znotraj katere se neke težave porajajo, zaradi katerih sem za
nasvet naprošen. Je bolje tako, kot prepametnemu povedati, kaj naj naredi,
potem pa, radi njegove nezmožnosti tako razumevanja, kot tudi izvajanja, biti
kriv za neljube posledice, katerih se prepametni, tako in tako, niso zmožni
zavedati. Vsaj do takrat ne, dokler se ne izkažejo, pa še takrat… je bojda dva
milijona takšnih, ki so drugo-švico sanjali, pričakovali, celo vedeli, da jo
bodo dočakali! Še huje, celo danes »vedo«, da je država, do konca
zbankrotirana, nezmožna sama sebe prehraniti, in z vsem ostalih oskrbovati, sposobna
neka socialna dajanja izkazovati, da bi, z njimi, nesposobnim do večje
goltavosti omogočala…
Kakorkoli
že, življenje je, dejansko, izjemen učitelj. Zlasti v tem, da ti neka videnja
pozitivnega, lepega, dobrega na največji možen minimum skrči. In da te pripelje
do sila preprostega sklepa – za vse, kar je ene same sekunde mojega življenja
nevredno, za vse to ene same sekunde ne bom (več) namenjal! Naj gre, kamor
sili, natančneje – v maloro! Itak pot ne bo prezahtevna, ob silnih nekih »strokovnjakih«,
čigar potrdila o strokovnosti niso vredna niti toliko, kolikor je vreden
najcenejši toaletni papir. Ki vsaj barve ne pušča, ko ga za brisanje uporabiš.
Doslej
sem vedno živel za neke druge. Zdaj se učim živeti zase. In brez vsega govna,
katerega mi je morje, imenovano življenje, na obalo naplavljalo, in naplavilo.
Da sem vanj, kot bi Mlakar dejal, stopil, ga celo kidal, ampak… nak, naj ga kar
drugam nosi, denimo tja, kjer se najbolj domače počuti, med vsa ostala, govna.
Tam mu je, bržčas, lepo, in tam naj si tudi težave rešuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar