Vse je v redu!

Ne, vse je v redu, prav nič ni narobe,

ni česa da času očitat bi znal,

normalno povsem je, da vse gre po gobe,

kar sanjal sem, upal, vse kar sem snoval…

 

Ne, vse je v redu, drugače ne more,

vsaj tam, kjer iskrenost za hrbti živi,

in skažejo trhle se neke opore,

da tone prav vse, kar na njih kdaj stoji…

 

Res, vse je v redu, docela, do kraja,

resnico iskal sem, to moj je problem,

kjer laž za lažjo na pohod se podaja,

zaupat ne kaže varljivim očem…

 

V redu, kot mora na svetu tem biti,

ne da brez grenkobe na njem se živet,

nikogar ne morem ničesar kriviti,

sam silil sem čisto, in dobro, imet…

 

Res, vse je v redu, prav nič ni narobe,

požeti ni moč, tam, kjer setve sploh ni,

neumen zaslužil sem temne podobe,

dajal sem zaman, tja, kjer vse izpuhti…

 

Prav vse je v redu, kot biti je dano,

sanjač sem, za to pa sam sebi sem kriv,

verjel sem, zaupal, bilo je zlagano,

po vsakem verjetju ostajal manj živ…

 

Docela v redu, in nič ni narobe,

obsojen, že z rojstvom, drugačen in sam,

pa žge vse življenje v globine utrobe,

in je bolečina prav vse, kar imam…

 

Ko znal bi drugače, tako kot je bolje,

pa goltal, hlastal bi, nenehno jemal,

bi v praznem žarelo mi plitko vesolje,

in samega sebe bi, bržčas, izdal…

 

Pa ni mi drugače kot – vse je v redu,

bi bolje ne moglo, ob vsem, mi sploh iti,

so misli, spomini, v svojem neredu,

edino kar zmogel sem še ohraniti…

 

In štejem, odštevam, ni več pridodati,

ničesar iskati ni v praznih dlaneh,

z izjemo spoznanja, ki zmore le žgati,

in znalo pregnati veselje je, smeh.