Bojda
je danes dela prost dan, in to dvakratni dela prost dan. Prvič zato, ker je
prost, dela, zaradi praznika, in drugič, ker je tako in tako ne-delja…
Jaz bom
delovno »praznoval«. Nimam časa, da bi ga v nič metal, obenem sem ga preveč, v
nič vrgel, čeprav sem delal, celo garal, takrat, ko sem to počel. Denimo, ko
sem pomagal… in to počel zato, da sem na koncu idiot izpadel!
Praznujem
že dolgo ne. Ničesar nimam za (od)praznovat. Moji »prazniki« so pogledi, nekega
zadovoljstva, ob opravljenem delu. Pa razigranost, nasmejanost Male, kadar je
tu, z menoj, da mi sonči življenje. Tisto, pač, kar mi ga je še ostalo. Pa ko
me kateri od starejših pokliče, ali pa, redko, in toliko bolj dragoceno, celo k
meni pride. Vse ostalo pa…
Vse, in
vsi, v kar in v katere sem neke upe polagal, malodane "veroval" v
isto, mi je pošlo, izničeno, popolnoma, zahvaljujoč spoznanjem, doživetemu,
zahvaljujoč prekleti resnici, da je na svetu resnice samo za vzorec, dočim
prevladuje hinavščina, laž, preračunljivost, sebičnost, da, tudi ali celo
pokvarjenost najslabše vrste! Nimam več česa ali koga praznovati! Samo še – ko bi
se dalo, takrat, bi praznoval, in to kar nekaj časa, lastno smrt. Odhod v
spokoj, umaknitev od vsega smradu, ki se zmore v dvonogih podobah izkazovati.
Tudi
zastave ne bom obesil. Je ne obešam, in je nikoli nisem. Pravzaprav – tudi nimam
je. A ko bi imel, neko zastavo, bi kolebal, med nekaj možnostmi, in bi se, po
vsej verjetnosti, odločil naročiti, da mi naredijo zastavo, na kateri bi bil,
kot edini »simbol«, prikaz iztegnjenega sredinca. Morda, ko bom velik, ko
zadanem tam, kjer nikoli nisem, in ne bom, na loteriji, pa si kupim nek srednje
velik otok, nenaseljen, kakopak, tudi to na vrsto pride.
Sem že
slišal, in poslušal, da nisem zavéden, jaz pa predvsem mislim, da nisem – zavedèn.
Že res, da popolnoma drugače razmišljam, in mislim, kot to absolutna večina
počne, marsikdaj celo vsi, vsaj tisti, za katere vem, a se tolažim, z dejstvom,
da se v vseh časih tudi takšni izkazujemo. Bebci, ki trdimo drugače, kot »vedo«
vsi ostali. In vztrajamo, pri svojih trditvah, ker jih lahko, za razliko od teh
ostalih, tudi podkrepimo, z argumenti, z dejstvi, neljubimi, sicer, povprečnemu
»okusu«, a še kako čvrstimi. Tudi ko je lani Šved prejel Nobelovo, ker je
dokazal sorodstveno povezavo s človečnjakom, nisem proslavljal, le rahlo
zadovoljstvo sem, ob tem občutil, upoštevaje dejstvo, da že deset let o tej
povezavi govorim, in pišem, pa sem vsem, kakopak – bebec! Da pa bi praznoval…
morda, če doživim, seveda, dan, ko bo nekdo jasno in glasno izustil stavek »križanci
ne sodijo v nobeno vrsto, potemtakem tudi v človeško ne«. Človečnjak namreč ni
človek, je, gensko, in po zmožnostih, predvsem mišljenjskih in čustvenih, krepko
bližje opici, kot človeku!
Ja,
danes je, uradno, in vsem, praznik. Meni bo, če uspem opraviti tisto, kar
nameravam narediti. In bom, v miru, zvečer, pred »kratkim«, ter pred zaužitim
prvim svojim dnevnim obrokom, s pogledom opravljeno preletel, obenem bodoče
načrte, delovne, snoval. Ne sodim med »delovno ljudstvo«, ki komaj čaka, in
dočaka, da – ni potrebno delat. Bojda so pa, tudi to večkrat poslušam, današnji
hudo obremenjeni, časovno, in z dolžnostmi, kakopak, pa jim preti pomanjkanje
časa za… nadaljevanke, mehiške, športne prenose in podobne pametne zadeve?!
Bentiš, le kako so zmogli nekoč, ko še ni bilo današnjih, sodobnih pralnih,
sušilnih, likalnih, kuhalnih… naprav, in je bilo prav tako potrebno iti v službo,
in to ob obsežnejšem delovnem času, kot je današnji?!
Še dve
uri, pa zaženem koso. Domnevam, da se bo vsaj en sosed, radi tega, jezil. Če se
bo med ropotanjem kose, se bo v prazno, če ga bom slišal v času polnjenja
posode za gorivo, ali mojega počitka, se bova pa z brega na breg pogovorila. Na
kratko, hitro, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar