Maloprej
mi je, poštar, pripeljal kartuše. Jih sicer nisem nameraval kupiti, sem se že
navadil tega, da nisem tiskalnika uporabljal, vendar – iz dveh agencij za avtorske
pravice so mi poslali neki pooblastili, kateri naj bi podpisal in s tem
omogočil agencijama, da tudi v naprej, ob spremenjenih nekih zakonskih
določilih, ščitita moje pravice, pa… ker sta pooblastili v takšni podobi, da mi
ni moč na računalniku ničesar spreminjati, dodajati, popravljati, moram to »ročno«
narediti, pomeni, da ju moram najprej natisniti…
Odkupnina
je znašala triindvajset evrov in devetindvajset centov, in jaz sem imel
pripravljenih petindvajset evrov. In ko je poštar videl denar – v trenutku je
začel »bentiti«, češ nič-denarja-mi-danes-ni-dala (po vsej verjetnosti je
mislil na uslužbenko, pri kateri, v podružnični pošti, prevzema pošiljke)…
Ne
dajem napitnin. Tudi prejemal jih nikoli nisem. Za svoje delo sem zgolj tisto
dogovorjeno plačilo prejemal, včasih tudi manj, in včasih se je zgodilo, zlasti
takrat, ko sem bil samozaposlen v kulturi, da sem se za plačilo tudi – obrisal pod
nosom… pa nisem pristaš prekomernega plačevanja, in še zlasti mi je neljubo,
kadar nekdo skuša izrabiti konkretne okoliščine, neke, pač, za to, da bi do »drobiža«
prišel. Vem, evro in enainsedemdeset centov ni nek denar, bi tudi brez tega
preživel, obenem pa zanj lahko kupim skoraj štiri lepinje, in imam, s tem,
enodnevno prehranjevanje, svoje, rešeno, obenem pa – načela so načela, pa,
dragi moj poštar, ni samo »njeno«, to, da ti da potreben denar, pač pa je tudi
tvoje, da pravočasno razmisliš o tem, kaj boš v okviru svojega dela potreboval!
Potemtakem se ne izgovarjaj na »njo«, pač pa se kar s samim seboj zmeni…
In se
je zmenil, s samim seboj. Ko je videl, da čakam, ko ni slišal tistega
je-že-v-redu, je moral seči v lasten žep, in sem pridno počakal, dokler mi ni
rumenih naštel, natanko toliko, kolikor jih je moralo biti, za to, da sem
poravnal odkupnino v opredeljenem znesku, niti centa več!
Ni komentarjev:
Objavite komentar