Crknjen!

Zastavil sem malo po osmi. S košnjo. In sem kosil dobre štiri ure, je že »prijetno« grelo, ko – mi je pripeljal drva!

 

Kakopak, dal sem prednost njim. Nekaj napovedujejo, v kratkem, dež, obenem pa ne želim, da »noge dobijo«, kar sploh ne bi bilo presenečenje, glede na izkušnje…

 

Prekinil sem s košnjo, čeprav bi, ko ne bi bilo drv, še tri, morda štiri ure vztrajal. A mi je, kljub temu, uspelo pokositi zgornji del brega, pod hiško, pa je nepokošenega ostalo, na tisti strani, najnižje ležeči terasi in njihove tri nabrežine. Med njimi tudi tista »pasja«. In dve parkirišči, za razliko od tretjega, v travo odeti. In tudi kaki ter podrt oziroma polomljen del fige sem uspel odstraniti, že dokaj krepek figin les tudi na nekaj delov razžagati in spraviti v »sušilnico« lesa…

 

Pripeljal mi je, kot običajno, »čoke«, za povrh pa tudi nekaj vej. Tisto drobnejše, kar zmore neobdelano iti v peč, je že v drvarnici, ostalo pa…

 

Ko sem zastavil z nošenjem pripeljanih drv, je v senci kazalo »skromnih« osemindvajset. Mene pa je večinoma, med delom, sonce »božalo«, in sem že nameraval narediti enourni premor, da se malo odpočijem, in se ohladim, vendar sem se odločil vztrajati. In sem radi tega zadovoljen, kajti…

 

Zjutraj ni bilo na dvorišču enega samega koščka lesa, namenjenega ogrevanju, nekaj po sedemnajsti pa je bila situacija krepko drugačna. In so se na kup polegle veje, čakajoče na cirkular, dočim se je množica čokov, kandidatov za cepilec, razvrstila na tlakovanem delu. In je bilo vse pripeljano varno spravljeno, na notranji strani ograje.

 

Skorajda pogumno sem razmišljal, med tuširanjem, da bi se že čez uro, morda uro in pol, lotil cepljenja, a sem, po drugi strani, tako utrujen, da se mi zdi to bolj malo verjetno. Bo počakalo, domnevam, na jutri. Danes pa moram samo še »rožice« zaliti, Maline in moje melone, jim je sonce dodobra zemljo osušilo.