Sinoči
sem že krog enajste spal kot zaklan in zdaj, ob kavi, ugotavljam, da se bom
moral malo ogreti, preden se lotim cepljenja čokov. Križ se namreč odziva na
sleherno sklanjanje, dočim stegenske mišice in roki, z vsemi prsti vred, enako
zgodbo pripovedujejo…
Vstal
sem ob šestih. Resda sem nocoj spal za dve noči, a sem naspan. In med prvimi
zadevami, katere sem v jutru ugotovil…
Sam,
doslej, nikoli nisem začel ropotati pred jutranjo osmo. Pa še takrat, ko sem ob
omenjeni uri koso zagnal, sem imel neprijeten občutek, zlasti ob dela prostih
dneh, zaradi sosedov. Češ da utegnem nekoga zbuditi, s svojim početjem. Danes
pa – sosed že ob šesti ropota. Pomeni, da on takšnega neprijetnega občutka ne
pozna. Pomeni, da se on ne ozira na uro, pač pa gleda, da bo po sebi ugodnejši
temperaturi zraka delo opravil. In se ne bo mučil kasneje, ko zna biti že
sedenje v senci neljubo, kaj šele delo, izven sence. Potemtakem…
Če se
ti ne oziraš name, in ti jaz, mimogrede, tega ne zamerim, čemu bi se potem jaz
oziral nate?! Bojda pravila igre enako veljajo, za vse igralce, in bo moral moj
ropot tebe enako ne/motiti, kot tvoj ne/moti mene.
Takšna
praksa je sicer, bolj kot ne, povsem običajna. Ugotavljam. Tudi na temelju
mnenj nekih svojih znancev, ki se nenehno čudijo temu, da pred osmo ne začenjam
z delom, ko pa so takrat temperature bistveno ugodnejše, za delo, kot kasneje,
celo prijetne. Očitno sami poslujejo na povsem enak način, kot omenjeni sosed.
Zroč nase, izključno nase, in ne meneč se za okolje, v katerem živijo. Jaz pa
niti cuckov nisem spuščal, ob ranih jutranjih urah, ven, ker se, z lajanjem,
odzivata na vsak premik, denimo neke srne, v gozdu…
Ja,
bojda živimo v prekrasnem svetu, ki je, med ostalim, tudi uvideven. In bojda se
uspešno učimo tudi tistega, čemur pravimo sočustvovanje, ali vsaj upoštevanje
čustvovanja drugih, ja, o tisti empatiji govorim. Katere se, mimogrede, v svetu
sebičnosti nikoli ni moč naučiti, je pa njej podobno ravnanje moč izkazovati v
okviru prepovedi, zapovedi ter izhajajočih posledic, kazni. Potemtakem v okviru
strahu, da bi utegnil po prstih dobiti, v kolikor bi ravnal v nasprotju z
opredeljenim, dovoljenim. In tudi sosed, jutranji, ter mnenja mojih znancev,
vsi so bodisi mojih let, bodisi starejši, pričajo o tem, da ni dovolj niti celo
neko življenje, da bi uvidevnost osvojil, v kolikor po svoji naravi, po
zasnovanosti, nisi temu ustrezen. Pa uvidevnosti že od rojstva dalje v sebi ne
nosiš.
Odlično!
Mi je jutranji, sosedov, ropot omilil ugotovitev o razboljenih mišicah, saj mi
je, ob ugotovitvi, ki je zgolj ena od neštetih, da sem se doslej kot bedak
izkazoval, upoštevajoč neke želje, potrebe soseščine po (jutranjem) miru,
razprl nova obzorja. In mi roki razvezal, kajti – tudi meni je prijetneje delati
ob jutranjem, ali pozno večernem, hladu, kot v vročini!
Ni komentarjev:
Objavite komentar