Moja zabava…

Težko bi rekel, da obstaja neka posebna moja zabava. Nekaj takšnega, denimo, kar bi množice privlačilo…

 

Na izlete ne hodim, nekam, v naravo. Naravo živim, sem vsak dan v njej, sredi nje. Bi, kako da ne, šel na morje, a kaj, ko so povsod neke gneče, odbijajoče gneče, in nešteto primerov neprimernega izkazovanja, takšnega, ki posega v druge, in jim onemogoča preživeti nek čas njih željam primerno.

 

V bifeje ne hodim. V njih ničesar nisem izgubil, v njih ničesar vrednega ni moč najti. So zgolj nek malo drugačen del ceste, s cesto, in s pocestnim, pa sva si navzkriž.

 

Na neke dogodke, koncerte… ko sem bil poslednjič na koncertu, in sem šel, da bi v glasbi užival, sem imel občutek, kot da sem se v cirkusu znašel. Pokovka, koka-kola, žvižganje, topotanje z nogami… bentiš, več je bilo slišati nebrzdane živalskosti, kot glasbe!

 

Pogovor? Da, me mika, pa še kako, a ne vsak! Daleč od tega, mora biti zanimiv, tvoren, in ne samemu sebi, nekemu mlatenju slame namenjen. Prazne, docela neumne slame. In so redki, s katerimi se zmorem zares pogovarjat, tudi ure dolgo, in z užitkom.

 

Na novo se navajam, tu in tam, kak film pogledat, na TV. Za večino bi rekel, da so bolj temu namenjeni, da čas neopaženo mine. Pomeni, da mine v prazno. Le tu in tam, občasno, je na programu nekaj, kar zares utegne zabavati.

 

Glasbe ne znam več poslušati. Bi jo, še vedno, tvoril, ustvarjal, ko bi imel s čem, le poslušati je več ne znam. Morda radi tega, ker se z mojo tepe, ne vem, morda zato, ker so mi že krepko prevečkrat »strune navili«…

 

S knjigami je podobno. Živim, od malega, z besedami. Nekoč sem »goltal« knjige, danes je čudež, če se mi kakšna v rokah znajde. Mora biti nekaj zares posebnega, meni posebnega. Obenem pa – veliko zapisujem, pa se mi to, nič več, kot nekaj posebnega ne zdi.

 

Moja edina, malodane, zabava je takrat, kadar imam opraviti s spontanostjo, z iskrenostjo, s pravim, plemenitim, razdajajočim se čustvovanjem. Pomeni, da se zabavam ob svojih otrocih, kolikor jih slišim, vidim, kolikor so ob meni, in jaz z njimi. Vse ostalo pa…

 

Ja, nekoč pa mi je, nekaj časa, življenje popolnoma drugače teklo. Nekoč. A kaj, ko se je izkazalo, da tudi ta nekoč ni bil v celoti tisti pravi, da je bilo veliko, ogromno lažnega v njem! Pa se celo spomini, neki posamični, borijo z vedenjem o vsem tistem grdem, nedopustnem, ki se je tudi dogajalo, redno, v tistem nekoč.