Nič več!

Nič več odpuščanja, nič več mi kesanje

ne leže na dušo, kot prej je, nekoč,

ubiti so mi prav vsi upi, vse sanje,

ker sem uvidevno nenehno bil zroč!

 

Vendar – tudi meni le enkrat je dano,

živeti, zajemati v pljuča nek zrak,

čemu bi pokvarjeno, zlobno, zlagano

počelo z menoj kot da sem nek bedak?!

 

Nič več, dosti dreka spoznal sem, in hranil,

izpil mi življenje, srce je, in kri,

izžel me, dodobra, povsem me ukanil,

pa več do smradu mi njegovega ni!

 

Naj drek bo v dreku, le tja tudi sodi,

mu tam je domače, prijetno, toplo,

dočim moj korak zgolj po čistem rad hodi,

mu v samem je ljubše, čeprav je težko.

 

Dovolj mi prevar je, hinavščine krute,

in zlobe sebične, iz sprijenih glav,

laži, ki nenehno, vsevprek so posute,

da vedet ni kje bi resnico iskal!

 

Nič več! Sem crkaval, predolgo umiral,

dajal se tako kot nihče se ne da,

do zvezd, in do sonca pogled sem razpiral,

v zahvalo prejel pa gorovje gnoja!

 

Naj drek bo pri dreku, naj v dreku uživa,

ne moti med drekom nikakršen smrad,

kjer tone, naj tam si izhode odkriva,

kjer tone, prav tam naj gre tudi končat!

 

Nič več! Mi samo je še kanček ostalo,

in rad bi v njem vedel kako, in pa kaj!

Vsega kar dajal sem, kar v prazno je palo,

nihče mi, nikoli, ne vrne nazaj!