… ne
bova rožic zalivala. Jih zalivajo, in to dobro, oblaki. Je pa tata uspel neko
delo opraviti, katerega, ob tebi, niti pod razno ne bi mogel. In mora samo še
nekaj kosov lesa odstraniti, pa se bo tvojemu »blum blumu« dodatno prostor razprl,
in tvoji radovednosti tudi.
Komaj
nekaj ur te ni, pa te že pogrešam. Kako bi mi danes pomagala voziti
samokolnico! Preden sem se stuširal, po delu, sem tvojo banjico odmaknil, in
kot da bi zaslišal tvoj čivkajoč glasek, ki pripoveduje o tem, da bi, kakor
sinoči, spet šla »pac-pac«. Ja, vem, sem obljubil, pa – ko boš naslednjič tu,
in če bo vreme takšno, kakršno mora biti, za te stvari, bo tata uredil, da bo
veliko »pac-pac« prek dneva, in vsak dan! Le… obadi in komarji bodo, še kar
nekaj časa, »pikirali« nate, tati pa vseh ne uspe pravočasno odgnati, ali
ujeti, speštati…
Zdaj,
ko te ni, bom grlo, in glasilke, spočil. Saj mi je všeč, ne bom tajil, vendar –
danes, pred odhodom, ko sem te guncal, je bilo vsaj dvajsetkrat tistega
ija-ija-jo, kar je, resnici na ljubo, pa četudi vsakokrat za malček svojo
podobo spremeni, »malček« veliko. Ne bom rekel, da preveč, ker je prelepo
gledat tvoj nasmejan obrazek, doživljat tvoje odzive na tatino početje, a »malček«
veliko je pa vseeno.
In –
nocoj nihče ne bo, na kavču, vame rinil, nihče ne bo hotel ajat-na-tati, že
itak povsem preznojenem, potem pa še z nekim vragecom pokritim, z vragecom, ki
tati stopi na prsi, mu smeje naroči, naj Muco Piko poje, potem pa »skoči« na
tatin trebuh, da bi tato zvilo, ko ne bi vedel, kaj nameravaš, in ko se ne bi
naučil prepoznavati trenutka, ko se iz stanja-na-meni odločiš pognati v
skok-name… Buča moja lepa, mila, trmasta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar