Spet noč…

Spet noč, od tistih mi pogosto znanih,

ko misli nespeče kot potok teko,

prek polj nekih čudnih, povsem razdejanih,

nad njimi pa v žalosti težko nebo…

Spet noč, ki mineva, se dnevu že svita,

pa kmalu bo, bojda, donel ptice glas,

a v meni je pesem do konca izpita,

v minulost brez nje zdaj odteka mi čas…

Še malo, pa kava bo v dan zadišala,

da moč obudi mi, požene mi dan,

ko ura bo znosna sosedom postala,

bo kosa zapela v žuljavo mi dlan…

Spet noč, sem že star, in mi leta pustijo

po svoje obračat preklet koledar,

se itak trenutki vse bolj le drobijo,

in vse manj za slednjega mi je še mar…

Spet noč, kot bi legla prek sanj mi, moreče,

na srečo jih ni več, ugasle so vse,

pošla mi še zadnja je kapljica sreče,

pa kaj, če še ta noč k hudiču mi gre!