Zastavil
sem nekaj pred dvanajsto, po tem, ko sem Malo odpeljal, zaključil, z žaganjem,
dvajset do šeste, popoldne. V času, ko je veter že silovito posegal v dan, a
vsaj dežja še ni bilo. Sem mislil, ko je najbolj žgalo, z neba, narediti
premor, a mi vremenska napoved ni dala miru…
Cirkular
je dvakrat počepnil. Imam takšnega za bolj hobi uporabo, deluje na običajen
hišni tok, ne na trofaznega, in se je motor dvakrat tako pregrel, da je bilo
potrebno počakati, da se, vsaj za silo, ohladi. A ni sile, tačas sem na
delovišče znosil še preostali del lesa, katerega mi sinoči, v enournem nošenju,
ni uspelo znesti. Pa tudi perilo sem obesil, in še toliko sonca ujel, da je
skorajda že suho. Sem ga, v objemu dnevne zvezde, obesil na trati, stran od
cirkularja in prahu oziroma žagovine… in preklinjal, vmes, vročino, vendar
naredil.
Ostalo
je samo še enajst kosov nekega debla, konkretnega. Že dve leti ga sušim, a je,
še vedno, tako po dimenzijah, kot po čvrstosti lesa, prezahtevno za cirkular,
pa se bom te ostaline moral, ob priliki, lotiti z motorko. Potem pa, vsaj
dobršen del, še na cepilec…
Narejeno
je lepo, ampak zares lepo zloženo v drvarnici, in ko sem, na hitro, meril, sem
ugotovil, da mi je uspelo pripraviti za dober meter drv. V vsega skupaj več kot
šestih urah in pol. Se splača?!
Zagotovo
se ne splača, vsaj ne v odnosu do cen, po katerih kupujem les, v kolikor
denarnica ni prisiljena gledat na vsak evro. V mojem primeru pa se splača, pa
čeprav sem, danes in sinoči, služil manj kot deset evrov na uro. Občutno manj.
Tu
silovito piha, in z balkona ter z dvorišča sem že ugotovil, da tokrat brez
škode, povzročene z vetrolomom, ne bo šlo. Žal. Več bom sicer jutri vedel, a
eno figovo drevo mi je že krepko »popravilo«, je videti lepo, močno deblo, na
srečo eno od treh, vzporedno s tlemi. Pač, dražesti življenja – snuješ, se
trudiš, gradiš, da gre potem z vetrom…
Ni komentarjev:
Objavite komentar