Podobe…

Že star sem, se čas mi za hrbtom nabral je,

veliko spoznal sem, še več pretrpel,

bolj malo cvetlic, vse ostalo zgolj šavje,

to vse je, kar sem od življenja imel…

 

Je zadaj obilo, a spredaj prgišče,

ni več, da bi čakal, da še bi snoval,

spomin vse gosteje me v dnevu obišče,

in najde, nenehno, način, da bo žgal…

 

Vrstijo se slike, vrstijo podobe,

se sonce prikaže, za njim pa tema,

začelo se v prav, a končalo v narobe,

ostala le čaša, izpita do dna…

 

Kjer smeh prej živel je, se žalost prikaže,

kjer pesem je pela, tišina doni,

spomin ne potvarja, spomin se ne laže,

vseskozi le zrak sem lovil v dlani…

 

Kot film, le da nič v nazaj ni vrteti,

ponavljati, rezati čas ne pusti,

ničesar, kar zmogel nekoč sem imeti,

le sam, na tem bregu, ki vse bolj tišči…

 

Podobe življenja, za hip ne okleva,

odteka, le teče, že dolgo, v nič,

se žalost nabira, veselje mineva,

vse bolj v svoje kremplje prevzema hudič…

 

Vrstijo se slike, vrstijo spomini,

vse krajša do konca pokaže se pot,

so zmleli v grenkobo življenja mi mlini

peščico ozvezdja, obilico zmot…