Hiša

Te zrem, kot da vpijal bi tvoje prelesti,

povesti debelih, kamnitih zidov,

medtem ko je meni le zrak še v pesti,

je tebi vsak dan z nekim čudežem nov…

 

Že dolgo tega je, kar so te gradili,

ti kapo razjeda, načel jo je čas,

in v žile, med hladnim kamenjem, ti sili

zeleno življenje, kot up, in okras…

 

Mogočni zidovi, in hlad, ki pomirja,

takrat, kadar sonce brez milosti žge,

je meni sodrug le nek košček papirja,

v tebi poganja, nenehno, in vre…

 

Se nek škorpijon je iz sence prikazal,

stonoga, in pajek, martinček, še miš,

ga ni, ki kazil bi, ga ni, ki bi mazal,

ki rušil bi zgodbo, katero živiš…

 

Zavist ni mi dana, a brž bi zamenjal,

bi prijalo tvoje kamnito srce,

sem svoje prevečkrat v hlad nek namenjal,

pa slednji utrip bolečine grene…

 

Te zrem. Kot da ni ti ničesar ostalo,

a v zvezde objeta živiš vsako noč.

Je v meni toneče še tistega malo,

kar daje odhodu, po kapljicah, moč…