Učenje NAJ BI BILO dospevanje do razumevanja (snovi, o
kateri se učiš), in NIKAKOR zgolj osvajanje podatkov, pa tudi za znanje velja,
da NAJ BI BILO zmožnost prenosa teorije v prakso! Če zapišem drugače: prav nič
ne pomaga to, da se naučiš “enciklopedijo” na pamet, če tega, kar si se
“naučil”, ne zmoreš uporabljati v praksi na način, da - (raz)rešuješ, dokončno
in trajno, dejansko, težave!
Učni program je prilagojen povprečju. Dejstvo.
Povprečne umske zmožnosti pa so - nične. Tudi dejstvo. Absolutna večina dvonoge
populacije je namreč sestavljena iz nagonskih, nerazumskih bitij, ki so se
sicer zmožna naučiti določenih konkretnih, praktičnih zadev (opravil), v bistvu
vsega tistega, pri čemer so elementi, potrebni za izvedbo neke celote opravil,
dostopni čutnim zaznavam. Po načelu, na primer: vidim načrt za mizo, poznam
uporabnost kladiva, žage, izvijača... vem, da zmorejo vijaki oz. žičniki dva
dela povezati v posamezen kos... nekajkrat sem se že lotil podobnih opravil
(“vaja dela mojstra”)... in ni vrag, da ne bi zmogel, ko že imam vse (od načrta
do potrebnega materiala) pri roki, sestaviti mize!
Zaplete pa se, pravzaprav se (izvedbena) uspešnost
docela izniči, pri tej, absolutni večini, tam, kjer je delovanje usmerjeno na
področja, pri katerih so čutne zaznave le nekakšno izhodišče, vendar si z njimi
v samem procesu kaj dosti ne morem pomagati! In tega ne morem zaradi tega, ker
so vsebine, katerih se lotevam, čutnemu zaznavanju neposredno nedostopne.
Povsem preprost, obče znan, vsakdanji primer je -
ponavljajoča se zgodovina. Nič ne pomaga občestvu, da zna celotno snov s
področja zgodovine na pamet, kajti - če ne zmore prepoznavati indicev, če ni
zmožno ugotoviti nastajanje določenih značilnosti (nekega časa), značilnosti,
ki po zakonu inercije vedno in brezpogojno vodijo v začrtano (in skozi čase nič
kolikokrat udejanjeno) smer... če ni zmožno poznavanja temeljnih značilnosti
bitij, ki tvorijo (sleherno) okolje in (sleherni) čas, njih način odzivanja (na
poprej omenjene indice)... če ni zmožno razumevanja zakonitosti “ekonomije”,
“politike”, sobivanja kot takega... potem nobena “naučenost” (zgolj zmožnost
papagajskega navajanja podatkov) ne pomaga k drugemu, kot k temu, da - občestvo
pridno (po)skrbi za vrtenje (“zgodovinskega”) dogajanja!
Eno takšnih (neposredno) nevidnih področij je tudi -
psiha! Nekateri ji pravijo duša, jo celo obravnavajo v njeni (resda dejansko
NEOBSTOJEČI) predmetni, materialni podobi, celo vlogo subjekta ji pripisujejo,
dejansko pa ne gre za nič drugega, kot za splet biokemičnih povezav, katerih
zmožnosti so gensko pogojene, pa - če je genska zasnova nagonska, potem so te
zmožnosti TRAJNO bistveno nižje, kot so tiste, pri katerih genska struktura
bitja ne vsebuje, na primer, gena MCPH1 (razumsko zasnovana bitja).
Psiha je v bistvu, če na drugačen način zapišem,
seštevek umske in čustvene plati slehernega posameznika. Ta, sila preprosta,
definicija ima eno samo, a veliko napako, ki se kaže v besedi um. Um namreč NI
tisto, kar imenujemo pamet, daleč od tega, um je pravzaprav še stopnica višje
(v mišljenjskih procesih, ali pa, če ti je tako ljubše, v mišljenjskih
zmožnostih), je tisto, kar imenujemo RAZUM. Torej je um kategorija, s katero
ves nagonski svet NE razpolaga, ali pa, z druge strani: um je kategorija, s
katero NAČELOMA razpolagata dobra dva odstotka celotne dvonoge populacije! Čemu
načeloma? Preprosto: bivanje znotraj (absolutne) nagonske večine razumsko
zasnovanim bitjem povzroča, v obdobju njih dozorevanja in (tudi ali predvsem)
miselnega osamosvajanja, psihične težave. In kadar so te psihične težave trajne
(kar, običajno, so), takrat govorimo o psihični obolelosti, le-ta pa,
brezpogojno, deluje na zmožnost (raz)umskega funkcioniranja. Jo, postopoma, a
učinkovito, izničuje, in uspe, to izničevanje, dospeti tako daleč, da... sicer
razumsko zasnovano bitje v celoti preneha (raz)umsko delovati... povzroči
(psihosomatske) bolezni, od tistih lažjih, do ohromelosti, slepote, gluhote,
celo do - smrti!
Šolstvo je, že nekaj časa, javno. Pomeni, da zmore
dobesedno vsakdo, da je le priden pri “učenju” podatkov, s katerimi strežejo v
učnem procesu, dospeti do izobrazbe. Tudi na področjih, o katerih govorim, na
področju medicine, konkretneje - na področju ved, ki se ukvarjajo s psihičnimi
stanji, in se tudi ukvarjajo z njih (praktično) obravnavo. Pri tistem delu
medicine, ki se ukvarja z vidnim (neposredno, z očmi, posredno s pripomočki -
mikroskopi, termometrom, rentgensko napravo, laboratorijskim pripomočkom in
metodo ugotavljanja odstopanj/a...), je zadeva nekoliko lažja: vsi “izobraženi”
so zmožni opredeliti bolezen (in se, posledično, odločiti za način
zdravljenja), vendar SAMO v primeru, da so se O TEJ BOLEZNI (NA)UČILI! Čim pa
stanje, zdravstveno, presega podatke iz učne snovi, takrat pa “zmožnost
diagnosticiranja” teh in takšnih povsem zataji! Še več - kar nekaj primerov
poznam, ko so zdravniki dolgotrajno (in BREZ SLEHERNEGA UČINKA) “zdravili”
določene bolezni, ne da bi za en samcat hip pomislili na tisti - “kaj pa, če
stanje temelji na psihičnih težavah”?!
Pri psihi takšni “strokovnjaki” odpadejo, takoj in v
celoti! Čemu? Kar nekaj razlogov je za to...
Prvič: VSE “metode”, ki se izkazujejo v podobi
klišejev, vsa delovanja, ki so tipsko usmerjena v zdravljenje VSEH primerov, po
vrsti, od prvega do zadnjega, vse to je le znak OBRTNIŠKEGA nerazumevanja
vsebin, s katerimi se ti “strokovnjaki” ukvarjajo! Kajti sleherna posamičnost
je neka specifična celota, in na to celoto lahko nek, konkreten ukrep, deluje
DRUGAČE, kot bo deloval na nekoga drugega! Mejduš, že pri zdravljenju pljučnice
bi te moral zdravnik povprašati, če si alergičen na antibiotike (pomeni, da
tudi telesni ustroji izkazujejo medsebojne razlike), pomeni, da ne sme kar
tako, počez, vseh obravnavati enakovredno!
Drugič: zdravljenje je moč izvajati IZKLJUČNO na en
sam način - s pomočjo BESEDE (pogovora, razjasnjevanja), kajti - tako, kot je
prišlo do obolelosti (in prišlo je s pomočjo besed, ker so ti v podobi besed
vsiljevali - in vsilili - svoja pojmovanja, prepričanja), le tako lahko
obolelost tudi ODPRAVIŠ, jo dejansko ozdraviš (in ne le potlačiš, nekam, še
globlje v podzavest). Da bi bilo zdravljenje uspešno, moraš ne le poznati, pač
pa predvsem RAZUMETI temeljne zakonitosti živetja, potemtakem osnovne
zakonitosti narave kot take, živalskega in človeškega sveta! Ker pa nagonsko
zasnovana bitja nimajo enovitega zavedanja (posledično nimajo enovitega
sočasnega pomnjenja - tudi radi tega se “obračajo z vetrom”), niso zmožna
hkratnega procesiranja vseh informacij (o eni in isti zadevi, ali o njih več),
potemtakem - vsebin (tudi teoretično) NISO ZMOŽNA DEJANSKO RAZUMETI! Zaradi
tega tudi so moderne “metode psihoterapevtskega dela”, kakršne se izkazujejo z
raznimi razgibavanji, in celo dreserskimi preusmeritvami z enih (napačnih)
prepričanj k drugim (napačnim, a obolelim sprejemljivejšim) prepričanjem.
Metode, kakršne je, denimo, uporabljal dr. Rugelj... ki pa, mimogrede, obolelih
NI ozdravil njih psihičnih obolenj, pač pa je le odpravljal POSLEDICE teh
obolenj (denimo pitje alkohola).
Tretjič: če nimaš enovite zavesti, če nisi zmožen
sočasnega procesiranja VSEH razpoložljivih informacij, potem ti tudi ODSOTNOST
ZMOŽNOSTI ABSTRAKTNEGA MIŠLJENJA (zmožnost predstavljati si nekaj, do česar
neposredno NI moč dospeti, in je še manj moč dospeti na temelju čutnih zaznav)
ne povzroča dodatne škode, še huje: kot nerazumsko bitje (da, seštevek enovita
zavest + enovito pomnjenje + abstraktno mišljenje je v bistvu tisto, kar
omogoča nadstopnjo “pameti” oz. konkretnega, praktičnega mišljenja, je
kompleksno, celovito mišljenje... ki pa, v celoti z osnovnim, konkretnim
mišljenjem, predstavlja tisto, čemur pravimo raz/um) se izkazuješ (znotraj
nagonske večine) kot povsem “normalen”, celo kot “strokovnjak” (predvsem
“strokovno” usposobljen za povzročanje zapletov, neumnosti)!
V srednjem veku so obstajali padarji, mazači, vešči,
čarovniki... in, žal (ter zahvaljujoč javnemu šolstvu, usmerjenemu v
pridobivanje podatkov, ne v njih razumevanje in v doseganje njih dejanske
uporabne vrednosti), obstajajo tudi danes. Celo dobro živijo, ko po tekočem
traku in z instant “terapijami” obdelujejo neobvladljive množice obolelih.
Enako “razumskih”, kot so ti “strokovnjaki”. Dočim...
Za ozdravitev resnejše (psihične) obolelosti so,
marsikdaj, potrebna leta INDIVIDUALNEGA dela (terapije), obenem pa - nagonskih
bitij ni moč ozdraviti, po vprašanju psihe, pač pa le - predresirati v drugačna
prepričanja, posledično v drugačna izkazovanja. Bremena (ki obolelost
povzročajo) pa ostajajo v njih podzavesti in nikakor lepo ne delujejo na njih
počutje, psihično in fizično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar