Zanemarimo dejstvo, da nagonskih bitij
(samo/po/imenovanega človeštva) NI moč psihično ozdraviti (pač pa jim je moč le
predrugačiti izkazovanja), in se zaustavimo pri zdravljenju, konkretneje
“zdravljenju” psihičnih obolenj tistih, ki so sicer razumsko zasnovani, a so
dospeli v stanje psihične obolelosti. Obenem zanemarimo tudi dejstvo, ki se
izkazuje (celo!) v podobi doktrine, napotila, prepričanja... “stroke”, trditev,
da “je osnovna naloga terapevtskega delovanja obolelo osebo naučiti živeti z
(psihično) okvar(jenostj)o” (čeprav je psihična obolelost razumsko zasnovanega
bitja v celoti OZDRAVLJIVA, odpravljiva, razen v skrajnih primerih, takrat,
kadar je še poslednji delček zmožnosti razumevanja podlegel sami okvari,
njenemu napredovanju!!!). In se lotimo primerjave (absolutne večine)
“terapevtskega” delovanja (sodobnega časa) z neko konkretnejšo, vsem dostopno
in razumljivo vsebino. Denimo z - obdelavo zlomljene noge...
Nekdo si zlomi nogo. Denimo, da je zlom tik nad
kolenom, in je spodnji del noge obrnjen navznoter. In jaz, ki nisem vešč
uravnavanja kosti (in tudi siceršnje obravnave zlomov), poškodovancu
(zlomljeno) nogo zgolj pričvrstim, utrdim, mu celo neko oporo namestim, da se
zmore premikati. Kaj se bo zgodilo?
Zgodilo se bo to, da se bo kost, s časom, zarasla. In
se bo zarasla natanko tako, kot je ostala, v stanju, ko sem nogo (z opornico)
učvrstil: noga bo “zdrava”, uporabna brez opornice, “le” - ta, “ozdravljen”
poškodovanec bo, namesto po stopalu (te, poškodovane noge), hodil po zunanji
strani stopala, morda celo po skrajnem, zunanjem delu narta (zgornji del
stopala). Pomeni...
Pomeni, da bo takšna, “ozdravljena” noga,
funkcionirala, oseba se bo lahko premikala, le šepala bo, krevljala, bolj
počasi, radi tega, hodila, in bolj počasi, radi tega, tekla, če sploh. Smučati
pa, domnevam, “ozdravljen” poškodovanec ne bo mogel...
Povsem identično stanje porajajo novodobni
“psihoterapevti” - “zakrpajo” VIDNE POSLEDICE konkretnih psihičnih stanj,
obolele celo pripeljejo v fazo TOZADEVNE samozavesti (ker naj bi samozavest
temeljila izključno na dejanskih vrednostih, ki tvorijo nekega posameznika,
gre, v občem primeru, prej za d o m i š l j a v o s t = vsebinsko neutemeljeno
vrednotenje samega sebe) in jih naučijo tega, da (še bolj, kot to že sicer
počno) krivdo za lastne neuspehe zvračajo na “neke druge” (namesto, da bi v
sebi iskali vzroke lastne nezmožnosti)! Z drugimi besedami: psihičen “zlom
noge” zakrpajo tako, da se obolela oseba sprijazni s samo seboj (s tem, kakršna
- tudi psihično okvarjena - je), se nauči s takšnim samim seboj (kolikor toliko
in predvsem tozadevno) živeti, delovati, medtem ko...
Vsi razlogi, vzroki, ki so do psihične obolelosti
privedli, OSTANEJO v podzavesti in TRAJNO, do konca živetja, negativno delujejo
na obolelo, uradno “ozdravljeno” osebo! Pomeni, da ostane (psihično) “zlomljena
noga”, za katero pa se oba, obolela oseba in “terapevt”, strinjata, da - je
zdrava!
Še drugače: za to, da nekdo pade v alkoholizem,
obstajajo VZROKI (psihično nezadovoljstvo!), in le s tem, ko me nekdo odvadi
pitja, ti vzroki niso odpravljeni. Odpravljene so le posledice pitja
(alkoholizma), obenem pa - je zmanjšana količina UGODJA, potrebnega za lajšanje
živetja (da, potrebujemo ugodja, z njih pomočjo se rojeva zadovoljstvo, le-to
poraja energijo, potrebno za živetje, in - če mi prija kozarec vina... če
zmorem samega sebe nadzorovati... potem mi ta kozarec vina lahko le KORISTI -
me do ugodja pripelje, dočim sem v stanju ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik
prikrajšan za eno izmed možnosti porajanja ugodja)!
Upam, da bo nastopil čas spoznanj(a), in da se bo
obstoječa praksa razdelila na dva, povsem različna pola: na DEJANSKO (in v
ozdravitev usmerjeno) psihoterapijo in na mazaško, v predresiranje
(spreminjanje obstoječih prepričanj, navad, ravnanj) usmerjeno “terapijo”! Pri
čemer slednji, “terapevti”, nikakor ne bi smeli dospeti do uradne potrditve
zmožnosti psihoterapevtskega delovanja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar