V svojem kotu

Imam svoj kot. Pravzaprav – kot kota.

Povsem slučajno sem ga našel, zdaj pa ga ne dam!

V njem je vse, kar šteje mi, v njem še sam sem, zmota,

v kotnem kotu srd kotim, tako kot zmorem, znam.

Zgolj moj, ta kot, čeprav odprt,

pa kdor prikuka, sme dospeti,

po svoje sme ga doživeti…

kot luknjo temno, kot cvetlični vrt.

In ta moj kot, kot grad s topovi,

ponuja dlan mi in zavetje daje,

v njem puhte trenutki negotovi,

da grem naprej, čeprav omahovaje…

Imam svoj kot. Mi daje zrak.

In z njim v neskončnost se raztezam,

iz njega slišim, zrem, oprezam,

da vem kam smerim naj korak.

Imam svoj kot. Pravzaprav – kot kota.

Ne zmore  vanj, kdor bi želel,

ne zmore vanj grda rabota.

Je moj, ta kot! Bom v njem uvel.