Ko
slišim kakšnega komentatorja govoriti o nekom, ki "je presegel lastne
zmožnosti", takrat v mislih zamahnem z roko, češ "še en bedak (več) v
sferi javnega življenja"!
Psiho-fizično
nobena podoba živetja ni zmožna preseči tistih meja, katere so ji dane s samo
njeno naravno zasnovanostjo. Ne zmore jih preseči ne količinsko, ne po
vprašanju kakovosti. Lahko pa jih...
Ja, tu
pa je "narava" dala neke vrste varovalo, s tem, da posamičnost zmore
ovreči, potlačiti, onesposobiti lastne zmožnosti,
bodisi delno, bodisi, s časom, v celoti, in to tudi naredi, takrat, kadar se
znajde v tujem ji okolju, in ogrožena (od taistega, tujega ji, okolja). Tako,
denimo...
Se volk
ne more naučiti obnašati "po človeško", pa naj se še tako trudi,
dočim se dvonog mladič lahko nauči obnašati se "po volčje" (malodane
pri vseh primerih najdenih "divjih otrok" so ugotavljali, da se
gibljejo zvečine po vseh štirih, da renčijo in kažejo zobe ter se tudi sicer
izpričujejo na načine, značilne za volčja okolja, torej za okolja, v katerih so
odraščali). In tako...
Tudi
človejak ne zmore postati razumno bitje, pa če še tako odrašča v človeškem
okolju, dočim gre obratno relativno zlahka, pa človek-razumno bitje postane
(bodisi samo deloma, bodisi v celoti) dobesedno nagonsko bitje, človejak, se na
človejaški način izkazuje tako v mišljenju, kakor v obnašanju, potemtakem v
fizičnem izkazovanju. Pri čemer...
Takšno
človekovo izkazovanje priča o psihični okvarjenosti, o poškodbah torej, ki so v
določeni fazi (in jakosti, obsegu) še odpravljive (ozdravljive), obenem pa
zmorejo, na določeni stopnji okvarjenosti, preiti v trajna, neozdravljiva
stanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar