Zariše sence čas

V dlani krhek cvet, ti dano ga je otopliti,

da svojo kratko pot prehitro ne bi  dokončal,

in da nekoč bi spet nov zmogel iz semena kliti,

da hodi svojo pot, da, za trenutek, bo obstal…

Zariše sence čas, in zdaj prebuja, zdaj odlaga,

potihne slednji glas, nič se v neskončnost ne vrti,

mi tvoja topla dlan zavetje nudi in pomaga,

da se mi dalje gre, da pot, še vedno, me drži…

Zelo pomaga vsaka tvoja mi beseda,

ki poraja se, prav rada, da odene me v objem,

in mi pomaga tvoj pogled, ki nežno gleda,

lažje se zadiha, sonce se nasmiha, ko znajdem se v njem…