Še pomnite, tovariši?!
Mejduš, kje je to...
Pisalo se je leto '83, ko sem, kot edini, povsem običajen, vojak (ostali štirje prejemniki so bili desetarji) prejel značko Primeran vojnik (vzoren vojak). Takrat so pojasnili, da gre za najvišje (pravzaprav edino) "odlikovanje", katero lahko vojak prejme v mirnodobskem času...
Imam ga na knjižni polici, lepo naslonjenega na knjige, vidnega vsakomur, ki ga želi videti. Vem, moral bi se ga sramovati, pravzaprav...
Ko bi bil eden teh, občih, bi se moral sramovati že tega, da sem služil v tozadevno agresorski vojski. In dodatno tega, da sem, v taisti, prejel odlikovanje. In še bolj dodatno tega, da to odlikovanje, še vedno, čuvam, kot (lep) spomin, ki mi je, ne nazadnje, prinesel petnajst dni nagradnega dopusta, ampak...
Jaz sem itak, in vedno, na glavo obrnjen, napram tem brezličnim, pa - vselej sem iskreno živel, govoril in delal, pa...
Ja, če se ti, ritolazno hijenski, ne sramujejo lastnega, tudi preteklega, izkazovanja, potem bi se, bržčas, jaz moral sramovati - sebe. A se ne, začuda, pa čeprav si marsikaj očitam, v marsičem s seboj "obračunavam"... za razliko od teh, kakopak, ki so s seboj zadovoljni, in za lastna sranja, in nesposobnosti, pri drugih krivdo iščejo!
In, mimogrede - komaj sem čakal, da slečem uniformo, in sem jo, celo mesec in pol pred uradnim iztekom roka (poleg omenjenega nagradnega, sem še enega dobil, ker sem, GREŠNIK, grdi jaz, Titovo sliko na zid klubske sobe narisal, pa dopust sem hranil... vse za končni del "služenja"), namesto, da bi...
Kot pav skakljal naokoli, uniformiran (po možnosti s kakšno pomembno, denimo 1, številko na rokavu), in brisal iz svojega življenjepisa vse tisto, kar sem bil, sedaj pa se lažem, češ da so me v to silili, ali pa, še bolje - vsem se vam samo zdi, da je bilo tako, jaz pa sem bil vedno pošten, na pravih poteh...
MARŠ!
Ni komentarjev:
Objavite komentar