Deske. Črvive. Izgrajene pred tremi leti. Takrat sva jih očistila žebljev alias cvekov alias žičnikov (op. p. žičnik, lepa, stara slovenska beseda - fig. udariti žičnik na jezičnik/navpičnik/stičnik/vtičnik... da, tudi pravičnik se neredko znajde pod udarci - 'benti žičnik!), jih razžagala, jim podložila vinogradniške stebre ter jih zložila pod (ne)milim nebom. V okrilju brajde. In vsakokrat, ko jih zagledam, me - zmotijo...
Ne splača se...
Morda ne, ne vem. Zagotovo gre veliko časa, za to, da jih nosim prek pol parcele, pa da jih, če so preobilne, (raz)cepim, tudi zložiti jih je treba, na suho... in še kar lep del tovrstnega veselja me čaka...
Resda je takšen les mnogim tiste ne-splača-se vrste, vendar - gori, zagotovo, pa bo vsaj v prehodnem obdobju (o)gre(va)l, in v hladnejšem pomagal tistim običajnim, "pravim", "normalnim" drvom...
Ne splača se...
Ne vem. Vem le to, da si moja denarnica ne more in ne sme dovoliti takšne domišljavosti. Pa tudi sicer - nikdar ni bila prevzetna, domišljava. In da bi v nič metal nekaj, kar je (še) moč uporabiti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar