Že večkrat sem slišal, od soseda, vikendaša (ter, mimogrede, nekdanjega trenerja in, v bistvu, tvorca svetovno znanega in uspešnega eks športnika), da me spoštuje, in da občuduje moj pogum, katerega sem izkazal z odhodom iz (po njegovem) "realnega življenja"...
To njegovo mnenje ima vsaj tri napake, lahko da "zgolj" pomanjkljivosti.
Prva je ta, da kdor ne upošteva mojih besed in dejanj, ta me, nikakor, ne more niti spoštovati, kaj šele občudovati (v bistvu sta obe čustvovanji dokaj povezani, prepletajoči se), pa - ker so zelo redki, večinoma celo v ednini izkazani, ki izkazujejo, selektivno, kakopak, omenjeno upoštevanje, zlahka ugotavljam, da ne morem biti ne spoštovan, ne občudovan. In sem se navadil na to, da mi po tem vprašanju - (besedni absurd) dol visi (le kam bi drugam, kot dol, viselo?!)!
Druga napaka je v mnenju, da sem se umaknil "realnemu" življenju, pa bi se po takšni ugotovitvi dalo sklepati, da sem se odpravil v neko (vsaj) sanjsko, če ne povsem fantazijsko živetje, čeprav - kdorkoli bi si drznil tako (po)misliti, temu povem: poskusi, za nekaj časa, pa se bova kasneje pogovarjala o ne/realnosti takšnega in/ali drugačnega živetja!
Tretja napaka pa je v preprostem dejstvu, ki pravi takole: psihofizično več nisem zdržal sredi vsakodnevne človejaške bebavosti, pa sem ji, če sem hotel obstati - ubežal, v osamo! S to osamo je pa tako...
Zastavil sem jo že takrat, ko sem še "realno" alias mestno živel, potem pa jo le še stopnjeval, nekoliko tudi (če se, za hec, malček po/tolažim) z razdaljo, na katero sem se umaknil. In ni lahka, ta osama. Pa ne, da ne bi že pred njo, še preden sem jo zastavil, vedel o običajnem "prijateljstvu", daleč od tega, le - tu sem še bolj spoznal lastno ne/vrednost, za vse tiste, resnici na ljubo redke, ki vedo, da obstajam, takrat, ko me potrebujejo. Če ne radi drugega, potem za to, da svojo vest u/tešijo.
Ne, ne, dejanja iz obupa zagotovo ne sodijo k pogumu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar