Proti buči (lubenici), ki se je (v) pisano odela, je palčica. Prva le ima nekih dvanajst kilogramov (po grobi oceni), dočim ima zelenčica slabe tri...
Ko sem kupoval sadike, in zagledal sliko zelenega plodu, sem bil zelo vesel. Hvala bogu, sem pomislil, vsaj nekaj starega so ohranili!
Spomin me je namreč vlekel v otroška leta, ko sem imel veliko priložnosti sladkati se z zrelimi, navzven zelenimi lubenicami. In sem jih (o)kušal tudi kar na robu "bostana", kakor v Srbiji (verjetno še kje) pravijo njivi lubenic. Ja, navzven temno zelene, praviloma velikanke (10-kilogramske so že sodile med manjše), notri pa - uh! Bordo, temno rdeče barve, s svetlečimi se kristali sladkorja! In je kar "resk" naredilo, ko si nož vanjo zasadil, da je potem kar sama od sebe pokala po "šivu". Prsti, dlani, lica pa - vse lepljivo, od sladkanja...
Bolj kot sem spremljal njih rast, tu, kjer sem jih posadil, bolj sem se srečeval s "trdnimi tlemi": butci, vse, ampak res vse so uničili! To, zagotovo, niso tiste lubenice, pač pa neke druge, njim zgolj podobne!
Pa ne, da niso okusne, daleč od tega, so. Resda nikoli ne morejo biti takšne, kakršne na "jugu" rastejo, je le podnebje drugačno; resda so stokrat boljše od kumar, katere je moč kupiti v trgovini (in jim, radi njih oblike oz. zunanjosti, pravijo lubenice)... a vseeno: ko popeljejo po poteh spominov in tovarištva, in pokažejo, dokažejo, kako je bilo marsikaj nekoč krepko boljše, kot je danes...
Ni komentarjev:
Objavite komentar