Zgolj jaz, velika zguba!

Lažje mi je presoditi

kam dospel sem, hoteč iti,

ko zazrem se v stanja druga…

Jaz sem zgolj – velika zguba!

 

Sem zastavljal, in zastavil,

marsikaj iz nič postavil,

bojda v mnogočem uspeval…

Ma, le v prazno izgoreval!

 

Žito pod nebo poda se,

da dospe v polne klase,

tudi meni je rodilo…

Razočaranja obilo!

 

Zase prav nikdar zahteval,

vselej skromno se odeval,

vštric z načeli hodil v svet…

Butec butasti, zadet!

 

Bil, nikdar, podoba česta,

takšnim pa ni tukaj mesta,

takšni Svetu smo v sramoto…

Marš, nadlega, marš v samoto!

 

In dospeš vse do osame,

čakajoč, da te vzame,

dlje kot noč v objem te skriva,

manj se scanja čezte zliva!

 

Ja, tako je, zdaj to vem:

hodim, da v prazno grem,

ker ne zmorem, ne želim

bit' kot drugi – pičkin dim!