Starca

Kaj vse sva preživela, družno, vodeč poti prek beline papirja, v družbi z indigom in korekturnim sredstvom! In sva se podajala, dolga leta, tja, kamor sva hotela, kamor naju je povleklo, čeprav jih ni bilo malo, ki so nama hoteli trasirati, od smeri, pa vse do stezic, češ da so zgolj njih razhojene blodnje pravilne, celo edine dopustne. In sva doživela, radi tega, marsikatero neprijetnost, od zavrnitev, pogojenih s samimi (političnimi ali drugimi) opredelitvami, prek, anonimnih, kakopak, nočnih telefonskih nadlegovanj, do jasno izkazanih groženj. A se nisva dala, tudi takrat ne, ko naju je bilo, no, vsaj mene, objektivno strah, neljubih posledic, predvsem pa primitivnosti okolja, pripravljenega poteptati marsikaj drugačnega, zlasti pa samosvojega, resničnega, kritičnega…

 

Pomagal mi je tudi do tega, da sem moral, uh, že cela večnost je minila od takrat, odpreti žiro račun, na katerega so, kasneje, z leti, honorarji vse pogosteje, celo redno prihajali. In mi je pomagal do tega, da sem zlagal v ovojnice, lepil znamke, nosil na pošto, potem pa neučakano čakal na usodo poslanega. Saj sem mu vrnil, kako ne bi, to, da mi je razne obrobne dejavnosti povzročal in – bolj kot so mi objavljali, bolj sem ga gnal! In vse pogosteje kot sem moral menjavati dodobra preluknjan indigo, bolj se je dogajalo, da je posamezna tipka hotela malo štrajkati. A sva zdržala, vse do upokojitve. Njegove. On se je namreč krepko prej, kot jaz, upokojil, natanko takrat, ko sem dospel do prvega računalnika, in je on postal moj (nov) tipkalnik. Brez indiga, seveda, in Edigsa. Kasneje celo brez ovojnic, znamk in hoje na pošto…

 

Zdaj sva oba star(c)a.  In tudi jaz sem že upokojen. Celo pokojen, kar zadeva resnejšega, tlaki podobnega pisanja. A ga, še vedno, hranim, čuvam. Bil je, poprej, očetov, in mu je pomagal do vseh knjig, katere je spisal. In tudi meni je dal veliko lepega. Pa da bi ga kar tako, zlahka, kot neuporabnost, zavrgel?!