Ko
poslednji verz zapišem,
in, za
vselej, breme mine,
vragu
dokument podpišem,
da me
da v tri materine!
V treh
materinih je domače,
poznam,
dodobra, slednjo ped,
ni
varljive rajske kače,
bogov,
in lažnih njih besed.
Tam ni
hijenskih svetohlinov,
da bi
po svoje podrekali,
ma, ni
vseh vrlih teh prdinov,
ki
jedro vsake so drhali!
In, če
mi lažni bog ponudi
nagrado
lepo, za kesanje,
porečem
mu, naj se ne trudi,
že s
svojimi dovolj obdan je!
Jaz, z
verzi svojimi, v tri krasne,
naj izpuhtijo,
preden zgnijem,
pa – ko
poslednja sled ugasne,
spokojno
v nič se z ničem zlijem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar