Vsaj 48 let je tega, ko nas je, med poukom psihologije, učitelj (sicer v osnovi filozof) v gimnaziji učil naslednjo pesmico:
Tukaj leže/roke in noge,
ino rebra/rajnga Martina Kebra...
Dul-dul-dul/dul-dul-dul,
sladko vince bučensko...
Piu ga je rad/kadiu je tud rad,
in ženske lubu,/če je le ktero dubu...
Dul-dul...
Ne vem sicer čemu se mi zadnje dni plete po spominu, vem pa, da jo, tu in tam, zapojem malčici...
Ni komentarjev:
Objavite komentar