Včerajšnje
popoldne, in danes, malodane ves dan. Križ se še drži telesa. Zagotovo. V
nasprotnem ga ne bi čutil. Vendar – deske so zložene, v kurniku, pod streho.
Malodane vse do neba. In brajda je, spet, zadihala!
Dobro,
ostalo je še nekaj metrskih vej, pestrega nabora, od akacije in leske, do
ringloja. Ostanki džungle, ki naju je pričakala, pet let in pol nazaj, ko sva
dospela sem. In ostal je kup hrastovih desk, ki bi še danes imele podobe sodov,
ko jih poprejšnji ne bi zanemarili, opustili, žal – uničili…
To bo
čakalo do naslednjič. Če znese, potem zastavim že jutri. Če bo vreme dopustilo,
kajti – ni potrebno samo prenesti, pač pa moram tudi cirkular zagnat, to pa med
dežinkami ni najboljši način rekreacije…
Ni komentarjev:
Objavite komentar