Uvodoma
zapišem, da se s tem vprašanjem doslej nisem kaj prida ukvarjal, kaj šele, da
bi odgovore iskal skozi praktično razreševanje posameznih psihičnih
okvarjenosti. Potemtakem se, pri obravnavi zastavljenega vprašanja, lahko
zanesem izključno na poznavanje narave kot take, in – logičen razmislek.
Nato:
beseda »naraven« je večinoma povsem zgrešeno uporabljana, in se, denimo, tudi
proizvajanje določenih materialov (od kemičnih /zaščitnih/ sredstev, do
plastike) obravnava kot nekaj »umetnega«, čeprav – ko ne bi bile, v sami
naravi, sestavine (možnosti) za proizvajanje tovrstnih izdelkov… jih ne bi bilo
moč proizvajati, in – ko ne bi bilo v naravi človeka večno iskanje nečesa
novega (ob uporabi naravnih danosti, seveda), potem tudi do takšnih proizvodov
ne bi prišlo. Pomeni, da je naravno dobesedno vse, kar poznavamo v podobah, v
katerih nam se svet izkazuje, celo – delovanje zoper »naravo« kot tako (vsaka
čreda travopasnih živali se, ob ugodnih razmerah, tako razmnoži, da preti
zeleneče površine spremeniti v izžete… zato tudi je »narava« poskrbela za
plenilce, da »nadzorujejo« številčnost čred, da jim preprečujejo možnost
požrtja vsega zelenega).
Pomeni,
da tudi v primeru, da je homoseksualnost posledica psihične okvarjenosti, je
povsem NARAVNO izkazovanje, saj poteka med naravnimi bitji in na načine, ki so
sestavni del »narave«.
Vsaka
obravnava katerekoli vsebine je odvisna tudi od samega izhodišča le-te
(obravnave), potemtakem je tudi pravilnost ugotavljanja odvisna od –
pravilnosti izhodišča! Za ponazoritev vzamem povsem banalen primer, obče znano
trditev Marksa, ki se glasi »religija je opij ljudstva«. Gre za trditev, ki je
dejanska (resnična) le na prvi pogled, ob razmisleku pa se izkaže kot –
neutemeljena, nedejanska, resničnosti neustrezna! Čemu?
Marks
(še) ni poznal dejstev, ki govorijo ne samo o različnih genskih zasnovanostih »človeštva«,
pač pa tudi o popolnoma različnih umskih zmožnostih le-tega, in je izhajal iz
obče veljavnega prepričanja o tem, da je »človeštvo« sestavljeno iz samih
razumskih bitij! Žal se ni podal globje v razmislek, ob tem, ko je ugotavljal
sila različna izkazovanja, med občim delom »človeštva«, na eni strani, in
razumskimi posamezniki, četudi se je ukvarjal malodane s celovitostjo življenja,
in je obravnaval vprašanja od družbenih stanj, do umetnosti, arheologije. Kajti
– ko bi se podal v razmislek, potem bi, bržčas, ugotovil, da VSE antilope
poskakujejo (med tekom), da vse cik-cakajo, v begu pred nevarnostjo, da se VSE
oglašajo in tudi sicer izkazujejo na POVSEM ENAK NAČIN, in je le od
starosti/izkušenosti posamezne odvisno to, če je njeno izkazovanje spretnejše
(uspešnejše) ali ne. Pomeni, če prevedem, in če pomislim na pravilo, ki pove,
da eno in isto vrsto (in vsakega posameznika znotraj nje) opredeljujejo
popolnoma enake (iste) značilnosti… potem NI antilope, ki bi, na primer, bežala
plazeč se, ali tako, da bi raztegnila ude in poletela v zrak… in je ni, ki bi
renčala, ki ne bi jedla trave…
Ko bi
pomislil, denimo, na to, da razum temelji na razumevanju (ne na slepem
verjetju!) in je zaradi tega v nekaj prepričan šele takrat, ko ugotovi, da je
taisto ustrezno (prepoznanim) dejstvom… da je vedenje moč izkazati/dokazati v
praksi… skratka, ko bi nekoliko globje/širše razmišljal o vzrokih tega, da se
občestvo izkazuje na povsem drugačne načine, kot se izkazujejo razumski
posamezniki (le-ti so, večinoma, skozi čas prepoznani kot »veliki«, »geniji«,
nekaj-posebnega-izkazujoči)… potem bi ugotovil, da PROTI lastni naravni
zasnovanosti NI MOČ! In bi vedel, da »človeštvo« ni sestavljeno iz ene same
(kaj šele razumske) vrste življenja!
In, če
nadaljujem: nekomu, ki ne premore razuma, pač pa se izkazuje izključno
nagonsko, temu verovanje ne more biti opiat, ne potrebuje verovanja za to, da
bi »šel skozi življenje«, pač pa, povsem drugače: ne zmore drugače, ne zmore
razmisleka, je obsojen na to, da (slepo) sledi… praviloma najbolj všečni »resnici«
(ali pa tisti, v katero je naučen) med obstoječimi – neresnicami!
Z
drugimi besedami: verovanje ni tisto, kar pogojuje nerazumskost, nagonskost,
pač pa je obratno – nezmožnost razmisleka poraja verovanje (kadar nekaj zmorem
ugotavljati, prepoznavati, dokazati, kot pravilno, takrat v ta nekaj ne
verujem, pač pa vem, da je pravilen! In, predvsem, lahko to vedenje tudi
ostalim izkažem, dokažem, z dejstvi, z nespornostjo!
Pomeni,
da tudi pri obravnavi naslovnega vprašanja ne smemo zanemariti potrebe po
pravilnosti izhodišča, zaradi česar, v prvi vrsti, ne smemo zanemariti delitve »človeštva«
na (obči) nagonski del, in na razumske posamičnosti!
Za
nagonska življenja je značilno, da, preprosto, sledijo nagonom. Kakopak, tudi
nagonska bitja lahko, deloma, zadržujejo lastna nagonska ravnanja, pa, na
primer, lačna žival, zaradi strahu pred bližino neke nevarnosti, ne bo prišla
do hrane (ker je le-ta blizu nevarnega)… a bo takšno zadrževanje izkazovala le
toliko časa, dokler je lakota ne bo »stisnila v kot«… za ponazoritev: nekoč sem
dobil povsem podivjanega, bolje: divjega, mačjega mladiča. Dali so mi ga v
škatli, tako sem ga tudi prinesel domov, in ga spustil v drvarnici, zidani.
Okni sem, pred tem, zaprl, vrata so tudi bila, nenehno, zaprta, da mladič ne bi
zbežal, se zatekel v povsem neznano mu okolje, kjer bi mu pretile številne nevarnosti.
In – kako sem »udomačil« živalco? Preprosto, s hrano. Najprej je ni hotela
vzeti, iz roke (še ni bila tako lačna, da bi lakota premagala strah)… kasneje
je sledila faza, v kateri je prišla toliko blizu, da mi je s šapo zbila
ponujeno hrano iz roke, pograbila in stekla, z grižljajem, »na varno«… po nekaj
tovrstnih poskusih je že jemala iz roke… kasneje je sledil dotik, nato božanje,
nato – prostost, popolna navajenost mačke name, postopoma na druge družinske
člane, popolno zaupanje in odsotnost začetnega strahu. Pomeni, da je žival
spočetka izkazovala nagon »beži-stran-od-grožnje«, kasneje pa ta (na)gon bila
prisiljena povsem prezreti (je prevladal močnejši nagon, nagon »izspostavi-se-nevarnosti-da-si-pridobiš-možnost-preživetja),
saj druge izbire, preprosto, ni imela.
Homoseksualnost
je dokaj redek družben pojav, celo med nagonskimi, vendar – čemu? Če pomislimo
na razne (resnične) pripovedi o pastirjih, ki so občevali z ovcami… če
pomislimo na povsem resnična stanja v raznih ustanovah (denimo v zaporih), v
katerih so bitja razvrščena po spolu, in so za dlje obsojena biti skupaj… potem
smemo ugotoviti, da, ob izostanku neke »običajne« spolne prakse, nagoni zmorejo
PREVLADATI, in popeljejo (tako, kot so popeljali mačjega mladiča) v istospolno
občevanje. Ne nazadnje, le na katerem temelju uspeva prostitucija, če ne prav
na tem, da – v nezmožnosti nadzorovanja (obvladovanja) lastnega telesa (lastnih
nagonov) pristaneš na kupovanje »ljubezni« (na povsem in izključno
zadovoljevanje telesnih potreb)?!
Pomeni,
da je pri nagonskih bitjih homoseksualnost nekaj povsem naravnega (brez
navednic!), v kolikor okoliščine tako nanesejo. Kdor ne verjame, naj opazuje,
na primer, pse, v parku, zagotovo bo videl, kako se medsebojno naskakujejo… ali
naj stopi do pašnika, na katerem gojijo pitance, in bo videl bika na biku!
Ne
nazadnje – številne spolne prakse (tudi sadizem in mazohizem, ne le hetero- in
homoseksualnost) so zazna(va)ne, denimo, pri zapriseženih-spolnemu-življenju-odrekajočih-se…
duhovnikih (nunah)! Bojda ne gre mimo (nasproti) narave, če si – (zgolj)
naraven (bolje: nagonski)!
Razum
krasi preprosto dejstvo: zmožnost obvladovanja nagonov! Tudi spolnih. Razum
namreč ne živi zgolj zaradi tega, da bi (čim lepše, čim lagodneje) pre/živel,
daleč od tega: razum svoje življenje osmišlja, razum išče v svojem
izkazovanju/delovanju tiste radosti, s katerimi zmore doseči potrebno
veselje/energijo/moč, na temelju katere lahko – živi. Tako da – načeloma razumno
bitje NIKOLI ne bo občevalo samo zaradi občevanja kot takega, pomeni, da lahko
tudi nadzoruje (spolno) slo… ji ne dopusti v izkazovanje.
Seveda,
ta razumna bitja živijo v večinskem, nagonskem okolju, pa… pisal sem že o
številnih (težkih) psihičnih okvarah (obolelostih), s katerimi se lahko »pohvali«
sicer razumsko zasnovano bitje, a s strani nagonskega okolja malodane ubito,
uničeno, razumsko onesposobljeno… in te okvare se kažejo tako na telesu, kot v
psihi, celo – v okviru umskih zmožnosti! In se lahko pripeti to, da sicer povsem
logično delujoče (razumsko) bitje – veruje v boga (v nekaj, česar ne more niti
spoznati, preučiti, dokazati)… in to počne izključno zaradi tega, ker ga je (v
njegovi fazi odraščanja) okolje prisililo v tovrsten mišljenjski kalup, in ga je
prisililo do te mere, da je ta posameznik na področju verovanja – prenehal biti
tisto, kar je (bil) po svoji naravni zasnovanosti (zato je tudi psihično
obolel, ker v sebi nosi – nasprotje samega sebe!)… in podobno bi lahko bilo
tudi na področju spolnega izkazovanja, kajti – če je moč, na primer, mazohizem
in/ali sadizem (tudi kot podobi spolne prakse) odpraviti z ozdravljenjem (sicer
razumsko zasnovanega) obolelega, potem – bi bilo moč to storiti tudi glede
homoseksualnosti?
Verjetno,
da. Čeprav se tu pojavi dodatno vprašanje, dilema, ki jo zapišem takole:
Kaj je med
najpomembnejšim, v življenju, in zanj? To, da si zmožen imeti rad, to, da imaš
kaj/koga imeti rad, to, da s strani tega nečesa/nekoga dobivaš enak odnos,
kakršen je ta, ki ga sam izkazuješ (torej, da te ima ta nekaj/nekdo rad)?! DA
Je moč
predpisovati to, katero hrano/pijačo/knjigo/glasbo… smeš imeti rad, katere ne? NE
Mar s
tem, ko imaš rad, delaš občosti kakršnokoli objektivno škodo? Kogarkoli
ogrožaš? NE
Mar se
boš s tem, ko se ne boš »dajal v zobe« občosti, po vprašanju homoseksualnosti,
ognil njenim zobem? NE
Bi te
prizadelo, v kolikor bi ti onemogočili imeti-rad-tistega/o-katerega/o-imaš-zares-rad?
Bi ti takšna onemogočitev po)kvarila življenje? DA
Potemtakem,
v kolikor zaradi homoseksualnosti SAM ne čutiš nekih neugodnosti, nekih vsebin,
zaradi katerih bi SAM želel prekiniti tovrstno (spolno) prakso… v kolikor si
zadovoljen z lastnim življenjem, pa naj bo tisoč krat homoseksualno, in ne
podlegaš mnenju bebavega/nestrpnega občestva… potem NI OBJEKTIVNE POTREBE PO
TEM, DA BI SE ZDRAVIL!
Vendar,
in še vedno, ostaja pa neko drugo dejstvo, ki ga smem zapisati tako: (psihična)
okvara, ki te je popeljala v specifično spolno izkazovanje, ostaja v tebi, ne
glede na tvoje siceršnje življenjsko zadovoljstvo, in kot taka neizogibno (in
nesporno) deluje tudi na tvoje umske zmožnosti, jih omejuje, zmanjšuje. A – če si,
kljub tej težavi, nad povprečjem… če zmoreš, kljub tej okvari, strpno, etično,
človeško… potem se ne sekiraj, si, kar si, in bodi to, s čemer sebe (in tiste,
katere imaš rad, oni pa tebe) razveseljuješ! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar