Kdor je
zmožen svet dojemati izključno na osnovi čutnega zaznavanja (čutil), ta
dejanskost vidi »malo« drugače, vidi jo za 180 stopinj drugače, kot zares je,
vidi jo – obrnjeno na glavo! Pa vse, kar zaznava, pojasnjuje vzvratno, s
posledicami, ki mu nadomestijo vzroke.
Tako v
nagonskem svetu velja, da »okolje pogojuje posameznika«! Trditev je obče
veljavna, in nikakor ne uspeva priti do tiste točke, katero bi lahko poimenovali
»možnost izbire«. Čemu ne pride? Preprosto, zaradi enega samega vzroka: vsa
nagonska bitja, tudi človejaki, se odzivajo po pogojnem refleksu, torej se
odzivajo tako, da svoja ravnanja prilagodijo nekim novim dejstvom, novim
dražljajem iz okolja, namesto da bi, kakor to počne človek-razumno bitje,
skušala te dražljaje »obdelovati« na svoj način, jim dodati lastno delovanje in
s tem (s)početi tisto, kar je edino gibalo vseh sprememb, edino gibalo t. im.
razvoja – spremeniti danost(i)!
Samo na
dve zadevi nihče nima nikakršnega vpliva, samo o dveh stvareh nima možnosti
odločanja, izbire: nihče te ne vpraša, če bi se (ali ne) rodil, nihče te ne
vpraša, če bi (ali ne) umrl! Vse ostalo je v dosegu izbire, vse ostalo nudi
možnost drugačnega ravnanja, vse ostalo ti dovoljuje, da se podaš bodisi po
lažji, nagonski poti (in zgolj slediš okoliščinam, in s tem tudi vsem ostalim),
ali pa si izbereš svojo pot, pot ki-ni-takšna-kakršna-je-pot-večine, četudi je
ta dvakrat težavnejša. Prvič zaradi tega, ker se zoperstavljaš okoliščinam, ki
te, po naravni, nagonski poti silijo v drugačno ravnanje, drugič zaradi tega,
ker ti korake preprečuje nagonska večina, proti kateri moraš, kot proti deroči
vodi, korak za korakom prodirati v zastavljeno smer.
Če
dežuje, MORAM takrat imeti dežnik? NE moram, denimo sam ga, zvečine, ne
uporabljam, raje nosim klobuk, in raje dam sušit oblačila, kot pa da bi (zaradi
dežnika) ne imel proste roke.
Če je
mraz, MORAM imeti rokavice? NE moram, sam imam, v kolikor me (za)zebe, roki
raje v žepu, in rokavice nataknem v skrajnem primeru, če moram, na primer,
poprijeti za lopato, s katero odstranjujem sneg… pa še to naredim šele takrat,
ko se mi začne »zanohtati«. Imam, pač, brez rokavic, občutek boljšega oprijema.
Če je
sončno, MORAM imeti pokrivalo? Jaz ga imam, večina ga sploh ne uporablja…
Je, če
preidemo k uradnemu živalskemu svetu, volk kaj drugačen volk, če živi nekje v
stepi ali v gozdu? Ni, zagotovo ni! Živi v brlogu, »tuli na luno«, se bori za
prevlado v krdelu, živi bodisi skupinsko, krdelno življenje, bodisi je, če se
preveč napreza za »oblast«, a je ni zmožen zavzeti, pregnan v »samotarstvo«… in
še vedno lovi popolnoma isti plen, vse ostale živali, katere je zmožen obvladati,
in jih požreti. Dobro, že res, da so stepske živali, vsaj nekatere, drugačne od
gozdnih, a še vedno so sestavljene iz »krvi in mesa«, pomeni, da so drugačne le
po obliki, nikakor po vsebini… in je res, da je v stepi samo trava tisto, vsaj
večinoma, kar nudi skrivališče volku, takrat, ko zalezuje svoje žrtve, medtem
ko so v gozdu pri šapah drevesa, grmičevje, praprot…
Torej
so, pri volku, okoliščine popolnoma drugačne, v kolikor živi v stepi ali v
gozdu, a ga te okoliščine NE spreminjajo, še vedno se izkazuje natanko tako,
kot se izkazuje vsak volk, le – svojo taktiko lova nekoliko spremeni, jo
prilagodi okolju. Pomeni, da začne uporabljati neke druge veščine, ki pa so, od
samega začetka, in kot možnosti, v njem samem, v njegovi zasnovanosti. NE more
pa se spremeniti, pa, na primer, če podam banalen primer, začeti leteti, da bi
z višine lažje, hitreje našel plen, in ga, z višine ter, po možnosti, neopažen,
napadel in obvladal.
Človejaki
razlagajo, da je »kapital« grd, da jih »kapital« (in »kapitalizem«)
(po)kvarita, medtem ko so v boljšem, »človeku prijaznejšem« sistemu – vsi dobri.
Pa je res tako?
Daleč
od tega, tako daleč, da dlje ne bi moglo biti! Poglejmo zakaj…
Prvič, »kapital«
je nekaj opredmetenega, ali zgolj namišljenega. Da, celo namišljen je lahko,
takrat, kadar obstaja v podobi, na primer, obveznic, in je »vreden« določeno
količino denarja, ta denar pa sploh ni natisnjen, ne obstaja v svoji fizični podobi!
Dejstvo, za vse, ki poznajo vsaj osnove ekonomije: v življenju »kroži« krepko
večja količina denarja, kot ga dejansko obstaja. Nekoč sicer ni bilo tako, na
prvi pogled vsaj, odkar pa se je pojavilo brezgotovinsko plačilo, odkar so se
pojavile zadolžnice in obveznice… od tedaj je natanko tako! In ko bi bilo
potrebno v enem samem trenutku poplačati vse obveznosti, ki jih imajo
posamezniki in skupnosti, bi bila prva ugotovitev ta, da – ne obstaja dovolj
denarja, da bi se ta poplačila izvedla v dejanskem, fizičnem smislu!
Drugič,
»kapital« obstaja v vseh družbenih sistemih, in v vseh družbenim sistemih »počne«
(omogoča) popolnoma enake stvari. Kapital je, na primer, tovarniško zidovje, je
stroj, katerega namestim v tovarno, je zemlja, na osnovi katere pridobivam (ali
pa, z njeno pomočjo, »zgolj« ohranjam vrednost naloženega denarja, no, vsaj
upam, da jo bom ohranil)… kakorkoli, kapital je VSE (in celo znanje), s pomočjo
česar lahko bodisi samo obdržim določeno vrednost, bodisi tudi pridobivam neke
nove. In sploh ni od »kapitala« odvisno, NIČ, kajti »kapital« je STVAR (le-te
so odločilnega pomena, odločajo, imajo svojo voljo IZKLJUČNO V NAGONSKEM SVETU,
v svetu brez razuma – opazuj žival, boš videl/a, kako se utegne bati že
običajne škatle, ali vreče s smetmi, ki se znajde tam, kjer je običajno ni!)…
pač pa je odvisno od tistega, ki ta »kapital« poseduje, o njem odloča. Pa –
kadar ga posedujejo, in o njem odločajo, nagonski, takrat vidijo le neke svoje
(in predvsem, dolgoročno gledano) ozke, času nevzdržne interese, kadar pa ga
obvladuje človek-razumno bitje, takrat skuša z njim delovati dolgoročno, skuša
z njim zagotavljati ne le sedanjost, pač pa tudi bodočnost… kar, žal, počne
zaman, saj ga ni sistema, ki bi, ekonomsko gledano, trajno vzdržal nagonsko
zavist, subjektivno glad, ki vselej vidi pri drugem in hoče to tudi sama imeti!
Tretjič:
noben »kapital« ne more uspevati, v kolikor nima svojih odjemalcev! Če ni
kupca, ni prodajalca, ni proizvajalca, preprosto dejstvo!
Pomeni,
da mora biti najprej dana ustrezna podlaga… mora biti najprej vlaga, da se,
šele posledično, na njej pojavi plesen… pa – v kolikor ne bi bilo večne
nagonske lakote po imeti-vse-in-več, potem bi bila proizvodnja omejena
izključno na tiste vsebine, ki so, objektivno gledano, potrebne za neko
dostojno preživetje! Ker pa obstaja ta glad, ker moram tudi sam imeti »pameten
telefon«, »plazmo«, avto… ker ga ima sosed, znanec… ta »kapital« oziroma,
pravilneje, njegov lastnik, SAMO IZKORIŠČA NARAVNE DANOSTI, in volkovom ponuja
plen, da se bodo čim dlje s tem plenom radostili, si mašili svojo EDINO
življenjsko potrebo, potrebo po lagodnem življenju (kaj pa volkovi vedo o
smislu življenja, pomembno je čim lepše živeti, pa je… njim ni za to, da bi si
črke, knjige izmišljali, da bi svoje brloge spreminjali v udobna, ogrevana
stanovanja, da bi si vsaj straniščno školjko omislili, ne, volkovi, kakor vsa
nagonska bitja, serjejo-kamor-pade, pa četudi »le« v prenesenem pomenu…),
pomeni, da nekdo, ki je spretnejši od absolutne večine, nekdo, ki malček več ve
in zmore od nje (a ni nujno, da je razumsko bitje, kajti – razumsko bitje tudi
skrbi za svojo čredico, jo hrani, oskrbuje z vsem potrebnim, jo zdravi, ji
omogoča trenutke sprostitve… obenem pa jo tudi molze, da pride do mleka…
potemtakem razumsko bitje ni usmerjeno v tisti da-iz-tega-čim-več-izvlečem-zase,
pač pa tudi drugim daje, saj le na tak način zmore ohranjati relativno
zadovoljstvo »vseh vpletenih«) le izrablja – občo NEUMNOST, NERAZUMSKOST, in
proizvaja tisto (in toliko), za kar (in kolikor) meni, da bo uspel prodati!
Čemu
reklame? Le zato, da »(z)rajcajo«, da nagonskim povedo lahko-si-kupiš-to-in-to.
In bolj kot so butaste, bolj kot nimajo nobene povezave z dejanskim, bolj
uspevajo, pa – ko pomislim, koliko plačujejo, ti, ki jih naročajo, za te
reklame, in jih nenehno predvajajo, objavljajo… verjetno da se, ob OBČI
NEUMNOSTI izplačajo!
Sam,
denimo, nisem klasičen potrošnik, nikoli nisem bil: ne kupujem zato, ker je
ceneje, ker je lepo, morda celo dobro, ker imajo drugi… kupim tisto, in takrat,
kar (in kadar) potrebujem! Potrebujem za zadovoljevanje temeljnih fizioloških
potreb, in ne, kakor pri nagonskih, za graditev neke svoje (samo)podobe, za
lastno umeščanje na lestvicah teh, ki so »vredni« toliko, kolikor posedujejo!
Pač, kdor premore določene SVOJE vsebine, predvsem pa – kdor premore razum, ta
se lahko »postavlja« (če ga že defektnost malo načne) s svojim delo(vanje)m, s
svojimi dosežki, običajno pa sploh ne čuti potrebe po tem, da bi se, napram
komurkoli, »postavljal«, da bi tekmoval z drugimi… ne, tekmuje s samim seboj,
na način, da si vselej zastavlja nekoliko težje, zahtevnejše aktivnosti, kot so
bile tiste poprejšnje (in uspešno opravljene), tekmuje s časom, v nenehnem
hotenju po početi-nekaj-otipljivega-morda-celo-koristnega…
Obstaja
nek birič, ki kogarkoli sili kupovati? Ne, vsaj sam ga nisem, še nikoli, videl.
Pomeni, da pogoltnosti ni potrebno siliti, pomeni, da jo je (za potrošništvo)
treba zgolj upoštevati, vedeti, da obstaja, ji ponuditi »hrano«…
V svetu
nagonskih velja eno samo pravilo, pravilo močnejšega, spretnejšega, hitrejšega,
bolj zvitega… v fizičnem pomenu, izključno v fizičnem, saj se nagonska bitja ne
zmorejo ponašati z nekimi posebnimi umskimi odlikami… in velja pravilo, da –
manj kot je pravil, manj kot je omejitev, manj kot je (etičnih) zapovedi, bolje
je! In veljajo »zveze in poznanstva«, sebičnost, komolčarstvo, velja vse
najslabše, kar zmore veljati, v t. im. »človeštvu«… le deloma sestavljenem iz
ljudi!
Pa – je
nujno tako?
NE, NE,
NE, ni nujno, nikoli ni bilo nujno, nikoli NE BO nujno! Vsaj za človeka ne,
vsaj za tiste (pre)redke posameznike, razumske, ki vedo, kaj je to »začaran
krog«, ki premorejo načela, in ki nočejo biti le – eden izmed pujsov v
svinjaku!
Ni komentarjev:
Objavite komentar