Pustimo
ob strani očitne razlike med zapisanim (teorijo religije) in izkazovanim,
denimo bodečo razliko med »pozivanjem k skromnemu, nesebičnemu, lastne
dobrobiti drugim delečemu življenju…« in kopičenjem bogastva, s katerim Cerkev
sebi ne zagotavlja le lagodnega življenja, pač pa tudi ustrezno (materialno)
moč, s tem možnost vplivanja na preostalost… pustimo ob strani očitno razliko
med uradnim pozivanjem k (tudi med/verski) strpnosti in dejansko tvorjenje
nestrpnosti do vsega drugač(n)ega… skratka, pustimo ob strani razlike med
zapisanim (mimogrede, če se zaustavim pri »stari zavezi«, v nagovarjanju k
nasilju in v maščevalnosti tudi ni prav nič etičnega!), katero uradni
predstavnik religije, Cerkev, tako in tako (počasi resda, a kljub temu)
popravlja (a le takrat, kadar se znajde »v kotu«, pa drugače ne more, pomeni,
da NE svojevoljno, NE temelječ na spoznanjih, lastnih, o vsebinskih razlogih
spreminjanja!) in med izkazovanjem vseh teh, ki religiji kot taki omogočajo
obstajanje (tako »uniformiranih« pred/vodnikov, kakor vseh čred, ki jim
sledijo) in brez katerih sploh ne bi bilo ne nestrpnosti, ne neuvidevnosti, ne,
če želite, pobijanj, vojn, in se posvetimo izključno teoriji, potemtakem
zapisanemu (in se, še naprej, delajmo, da praksa povsem ustreza, temu zapisanemu,
in je svet, zategadelj, krepko lepši, kot se nam dozdeva)… in skušajmo, le v
treh točkah, ugotoviti, čemu je naslov tega sestavka povsem pravilno izkazan!
1. Je etično govoriti/izkazovati
RESNICO? Domnevam, da je odgovor lahek, preprost: DA. Kaj je resnica? Je to nekaj (neka razlaga), kar »meni« prija…
tebi, nekomu tretjemu pa, morda, ne? Je resnica nekaj, kar je odvisno od
subjektivne volje, četudi subjektivne volje neke skupine (lahko, številčno
gledano, tudi v milijardah izkazovane)? Pa nekaj milijard, denimo, »ve« o enem
(svojem) »bogu«, nekaj drugih milijard »ve« o nekem drugem (njihovem) »bogu«,
obenem pa obstajajo skupinice, ki, itak, »vedo« o svojih »bogovih«?
Seveda,
da to NE MORE biti resnica, pa čeprav se kot taka (kot resnica) v praksi
izkazuje! In pri tem ne pomaga niti razlaga o tem, da »je bog en in isti, samo
da ga na različnih koncih različno imenujejo«. Obenem pa te (različne) religije
izkazujejo silovita nasprotja, denimo, če banalnost vzamem za primer,
protislovje med reinkarnacijo (večnim kroženjem »duše« iz ene materialne podobe
v drugo) in »čakanjem duš v vicah ter njih končni selitvi v raj«…
Ne,
resnica NIKAKOR ni stvar subjektivnega dojemanja! Kakopak, obstajajo »umne«
razlage, v stilu »svet je tak, kakršnega vidim«, potemtakem obstaja tisto »to
je, pač, zame res«, a to so igrice, primerne za otroški vrtec… in za bebavo
človejaštvo, nikakor pa ne za ugotavljanje sveta, njegovo prepoznavanje,
definiranje, opredeljevanje pravil, po katerih poteka, ta svet! Resnica, v
kolikor to želi zares biti, mora biti sestav OBJEKTIVNIH DEJSTEV, pomeni, da JE
RESNICA SAMO TISTO, KAR JE MOČ VSAKEMU RAZUMSKO DELUJOČEMU BITJU
DOKAZATI V PODOBI NESPORNEGA! V nasprotnem… je resnica vse, tudi oaza, z jezercem,
polnim osvežilne vode, ki se prikaže v stanju blodenj, t.im. fatamorgane,
četudi, absurd, je resnična, ta oaza, a le v glavi blodečega!
Mar
religija, katerakoli, zmore DOKAZ(OV)ATI, Z OBJEKTIVNIMI DEJSTVI (in celo
razumsko delujočim bitjem!) svoje »resnice«? NE, ne zmore, in od tod tudi tisti »ni vse v razumu, včasih je
potrebno verovati« (mimogrede: bedarija, prvovrstna bedarija, kajti izključno
RAZUM je tista zadeva, ki ves razvoj, pa ne mislim samo tehnološkega,
zagotavlja in izkazuje, medtem ko bi verovanje, ko bi le od njega bilo odvisno,
ohranilo – kameno dobo!).
Pa,
če združimo oba (potemnjena) odgovora, dobimo preprost zaključek: ker je etično
govoriti resnico, in ker religija deluje v polnem nasprotju, ni, in ne more
biti, etična!
2. To točko bi lahko zastavil z, na
primer, prakso raznih »misijonov«, s katerimi, bojda, CERKEV blagohotno »pomaga«
številnim dušam po svetu, celo »nesebično pomaga«. Priznam, le deloma mi je
znano delovanje teh »misijonov«, nekaj pa sem le zasledil, o njih, denimo
sledeče: Cerkev rade volje »pomaga« otrokom, sirotam, sestradanim celo, jih
sprejme v svojo oskrbo, a le v primeru, da – ti otroci sprejmejo »kristusa«
(govorim, kakopak, o »krščanskih misijonih«)! Pa, če se, ob tem, malo zaustavim:
je moč, pri takšni praksi, govoriti o trgovanju (tvoja »duša« za mojo pomoč),
celo o izsiljevanju (vem, ubog si, a pomagal ti bom izključno pod takimi in
takimi pogoji), skratka, o nečem IZRAZITO NEETIČNEM (kadar pomagaš, »iz srca«,
takrat pomoči ne pogojuješ, takrat ti je želja POMAGATI pomoči potrebnemu, in
od njega, v zameno, dobiti le – njegovo /vsaj relativno – zadovoljstvo, ker se
je uspel izvleči iz neljubih mu okoliščin… ob čemer je SMEL OSTATI TO, KAR JE
BIL TUDI PREJ!!!!)… in NIKAKOR o dejanski pomoči?!
In,
če se k teoriji povrnem, in preidem k »Drugi Mojzesovi knjigi«, tja, kjer »bog«
nagovarja »osvobojeno« ljudstvo: »Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in
izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina
izmed vseh ljudstev…«
Pustimo
ob strani absurd, skrajno NElogičnost, na relaciji »biti svoboden« (osvobojen)
in »brezpogojno poslušati in izpolnjevati« (ubogati), in poglejmo, če je v tem
zapisu kakšna podobnost s tistim, o čemer sem pisal nekaj vrstic zgoraj?
Je,
podobnost? NE, ni, ni podobnosti, kajti gre za POPOLNOMA ENAKO pojmovanje
pomoči, potemtakem ne gre za »pomoč«, pač pa za IZKORIŠČANJE »USODE« NEKOGA, KI
SE JE V SILI ZNAŠEL, »jaz« pa sem mu tozadevno pomagal, in ga spremenil v –
lastnega sužnja! Z drugimi besedami, ti, »pomoči« deležni, so lahko izjemno
veseli, ker so zamenjali gospodarja, a so, še vedno, ostali LAST NEKOGA, še
vedno so ostali v vlogi objekta, predmeta! Ob čemer…
Če
je »božja« vsa Zemlja, če so »božja« VSA ljudstva (torej so VSI njegovi
otroci), kako, za vraga, po vprašanju verovanja (prepričanja posameznikov) dela
razlike med temi vsemi, kako, za vraga, na temelju neke (vsaj teoretično) »svobodne
volje«, neke možnosti izbiranja med različnimi prepričanji, neke postavi višje,
druge ožigosa kot manjvredne?! Mar je greh misliti, mar je greh misliti drugače…
ob vsej »strpnosti« do drugače mislečih, s katero se religija ponaša?!
In
iz te točke preidemo k tretji, dokaj kratko zapisani…
3. Če bo vsakdo prišel v »raj«, tudi
največja baraba, da bo le »boga priznal«… potem ta »bog« še naprej prvenstveno
trguje, nabira, številčno stanje »duš«, potem ta »bog« ne loči najbolje med
nedopustnim in dopustnim, potem je temu »bogu« popolnoma vseeno to, kako si se
za življenja izkazoval… mu pa je, »bogu«, smrten greh to, da nekdo njega, »boga«,
ne prizna!!!! Pomeni, da je to grozodejstvo (misliti drugače) hujše od vseh
pobijanj, svinjarij, ob katerih se, četudi iz strahu (negotovosti), četudi
tozadevno hinavsko (dejansko zgolj živalsko, nagonsko) »skesam«!!!
Da
mu ni vseeno, in da bo v »raj« prišel le tisti, ki se bo zares »skesal«? In »bog«
to ve, kdaj se nekdo zares skesa…
Ko
bi »bog« (recimo, vsaj za igračkanje, da obstaja) vedel, karkoli, potem – bi,
vsemogočen, tako pošten in dober, tako moder… sploh ustvaril človejaka,
najmizernejše, pravzaprav edino (med vsemi znanimi) mizerno bitje?! Čemu?
Seveda,
dalo bi se širše, dalo bi se tudi izven »krščanstva«, zlahka, vendar – kakor pot
zastaviš, tako se tudi odvija, takšna se tudi izkazuje, pa – na etičnih poteh
ne bi našel niti treh točk neetičnega! Zato ni potrebe po tem, da bi tu (še
bolj) dolgovezil.
In,
objektivnosti v prid: v kolikor imaš opraviti s čredami, in črednimi (kar so
vsa nagonska bitja, tudi človejaki), potem – morajo obstajati pastirji,
kakršnikoli, da vsaj malo (skušajo) (o)brzdati! Žal pa se, med temi pastirji,
znajdejo tudi takšni, ki komaj dočakajo priložnost, da »svojo lastnino«
(na)ščuvajo v izkazovanje.
Amen. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar