Karl Marks, žalostna jalovost misli

Karl Marks je, zagotovo, vrh vse filozofije, in krepko presega, s svojo teorijo, tako filozofe preteklosti, kakor te, ki v sedanjosti razlagajo svet. Že v izhodišču presega razne platone, aristotele, hegle (pripadniki t. im. idealistične filozofije), saj, kot del t. im. materialistične filozofije, razlage zastavlja s pravilnega izhodišča, temelječ na materiji (in ne na nečem neotipljivem, nesnovnem, pa četudi »božanskem«), obenem pa izkazuje celovitost misli, s tem, ko (pravilno, vsaj po vprašanju teorije) deluje tako s sociološkega, kakor zgodovinskega, ekonomskega, biološkega… vidika (celo vsebin s področja arheologije ni izključeval!), a kaj, ko malodane vse njegove najpomembnejše ugotovitve – padejo v vodo, zaradi enega samega dejstva: ni prepoznal vsebinske ločnice, ki razlikuje med človekom in človejakom!

Je pravilno izhodišče materija ali nesnovnost (bog)?

Idealistična filozofija izhaja iz »boga« - le ta naj bi obstajal IZVEN VSEGA, in le-ta naj bi ustvaril vse. In ta »vse« naj bi bil odvisen od »božje volje«… kot (zgolj) njena posledica.

Kakopak, vsakomur, ki vsaj malo pozna razvoj religije, se kot nesporno dejstvo izkazujejo spremenjena tolmačenja: nekoč je bil ves svet absolutna posledica »božje volje« (»bog« je ustvaril morja in gore, bog je ustvaril človeka, in človek deluje natanko tako, kakor ga je »bog« opredelil, pomeni, z drugimi besedami, da vse poteka v okviru »usode«, da so vsi poskusi spreminjanja tovrstne determiniranosti brezpredmetni!), kasneje, z napredovanjem znanosti (z njenimi odkritji) pa je bilo vse manj prostora za to »božjo voljo«, saj so ugotovili, denimo, vzroke za nastanek gorovij (tektonski premiki, trki celin, s tem izpodriv/anje določenih plasti navzven, »v zrak«… vulkanski izbruhi, s tem postopno nalaganje materiala nad siceršnjo ravnijo okolja…), voda (voda, kot snov, se nahaja v vsej materiji, celo v, na pogled, popolnoma suhem pesku/popru še vedno biva voda… ali v zraku… in je moč celo izkazati, ne le pojasnjevati, način njene koncentracije, posledično njenega nabiranja v podobi jezer, morij, potokov…)… in ne samo to, celo na področju človeka je »božja volja« padla s trona, in morala priznati poraz: kajti, kako pojasniti to, da je »bog« vsezmožen (a ne more ukrotiti dvonoge zveri?!), da je moder (a naj bi ustvaril dvonogo bebavost?!), da je pravičen (a dovoljuje dvonogo neetičnost?!), in tako naprej… ne, nasprotja med »bogom« (in njegovimi značilnostmi), na eni strani, in »človekom« (in njegovim izkazovanjem), na drugi, so tako očitna, gromozanska, da niti v teoriji ne bi bilo mogoče to, da bi »bog« imel voljo nad človekom! Zato je religija nekoliko modificirala svoje verovanje, in razlago le-tega, ter »ugotovila«, da – je »bog« dal »človeku« svobodno voljo (proste roke, možnost odločanja)… in taisto »ugotovitev« dobesedno skazila, s trditvijo, da bo »bog« še slednjega sprejel k sebi, v »raj«, če ga bo ta, slednji, priznal (kot »boga«)!

Nič kaj razumska razlaga, kajti – na osnovi te razlage je moč takoj odpisati vse grehe, saj – če smem početi še največje svinjarije, pa bom, kljub njim, prišel v »raj«, ko bom »boga« priznal… potem bom te svinjarije tudi počel, ker mi prav one pomagajo, da svoje življenje sebi uspešneje (pre)živim! Obenem takšna razlaga »boga« prikazuje kot popolnoma NEetično »bitje«, saj je pripravljen tudi najhujši drek sprejeti v svoje vrste, v primeru, da mu bo ta drek priznal vlogo vodje! Da tu ne obravnavam tisti izhodiščni »dal sem vam svobodo, zato mi morate slediti«! Bedarija prve vrste, kajti: kako sem lahko svoboden, če pa MORAM za teboj?!

Trgovska morala, potemtakem – NEMORALA!

Materija je neuničljiva, tako vsaj so se tudi človejaki učili, baje celo naučili. Pomeni, da je ni moč izničiti. In – kadar nečesa ni moč izničiti, takrat je ta nekaj večen! Z drugimi besedami: materija sicer spreminja svojo podobo, obliko, strukturo (tisto vidno, otipljivo), a, še vedno, ostaja, v svojih PRApodobah, eno in isto! Premog dejansko izpuhti, ob gorenju… ne, ne spremeni se v toplotno energijo, daleč od tega, energija je le stranski proizvod premogovega izgorevanja… izločajo se kisik in ostali plini, ki sotvorijo premog, izloča se voda, ki je, prav tako, njegov sestavni del, in vsi ti plini, vsa ta voda, se nekje nabira, in se, ko doseže svojo ustrezno umiritev (maso, ohlajenost) in v okviru objektivno potrebnih okoliščin znova nalaga, nekje pač. Ves preostali del, premoga, pa pridobi podobo pepela… iz katerega bi tudi, praktično, ko bi tako naneslo, s časom nastajale plasti, ki bi trdele in se zlagoma spreminjale v kamnine, celo v gorovja (tako, kot se godi s peskom… iz katerega so vsi skalnati masivi sestavljeni!).

Če je materija neuničljiva, če je večna, potem: 1. ne nastaja iz nič, pač pa njeno bivanje, njene različne podobe (v odvisnosti od konkretnih okoliščin) izkazujejo »vrtenje v začaranem krogu«: iz nekaj vedno nastane nek drug nekaj, iz le-tega tretji… in tako po vrsti, dokler nekaj znova ne pridobi svoje izhodiščne podobe. 2. je »bog« ni mogel ustvariti iz NIČ-a, ker bi potem ta materija, tudi danes, tonila v taisti nič, in bi, obenem, zmogla iz njega nastati. Pri čemer tudi človejak ve, da »iz nič ni nič« (razen, kot kaže, kadar veruje).

To, da ne obstaja prostor, v katerem bi bival nič, o tem sem tudi v Vesolje, živeče umiranje. Ko bi bil nič, ne bi imel ne svojih »robov«, »ploskev«, meja, ne bi imel, s tem, nikakršne podobe, predvsem pa: kadar je nekaj v (očem in ostalim čutilom domnevnem) niču, takrat taisti nič nekaj vsebuje, ima svojo vsebino, ne more biti prazen, ne more biti – nič!

Zroč na vsa odkritja znanosti (tiste dejanske, ne človejaške!) je zlahka moč pritrditi, da JE MATERIJA TISTA OSNOVA, s katere je moč (in potreba) ugotavljati (in pojasnjevati) vse, kajti – taista znanost MORA imeti nekaj oprijemljivega, opredmetenega (pa čeprav samo molekulo), da lahko to oprijemljivost proučuje, ugotavlja pravila, po katerih se ravna. V nasprotnem… v nasprotnem smo zgolj pri idealističnih filozofih in človejaških »znanstvenikih«, med katerimi mrgoli različnih razlag (o istih stvareh), a ena sama ni dokazljiva tudi v praksi, s konkretnimi življenjskimi primeri!

Čemu (in žal) dobesedno padeta Marksova »opredmetenje človeka po človeku« in »razredni boj«?!

Najbolje, da zastavim čim bližje dejanskemu izhodišču, in zapišem tako: v svojem živetju sem spoznal nekaj deset ljudi, samo nekaj deset, vse ostalo ne sodi v (biološko) razvrstitev človek-razumno bitje!

Kaj je to razum, kaj je »biti razumen«? Razum je razumevanje, tako vzrokov, kakor tudi njihovih posledic, je ravnanje v okviru tega razumevanja, je, če zapišem povsem preprosto: dospetje na cilj, katerega si samemu sebi opredelil (ali dospeti vsaj relativno blizu tega cilja, v kolikor se pojavijo nepredvidljive okoliščine, ki ti samo dospetje preprečijo… če me, npr., povozi, z avtomobilom, na pločniku, nek vinjen voznik, če me povozi do smrti, potem, vsekakor, ne bom mogel uresničiti tistega, kar sem si v uresničitev zadal… četudi bi taisto zlahka dosegel, uspel, ko ne bi bilo omenjenega dogodka)… razum je to, da če se napotiš v »drugo švico«, potem tja tudi dospeš, ali, bolje (če sem že ta primer uporabil), da si »druge švice« sploh ne zadaš za cilj, v kolikor poznaš okoliščine, na temelju katerih je nastala »prva«, dejanska Švica! Ki, mimogrede, ne temelji ne na gorah in gorskem turizmu, ne na smučariji, planšarjih, jodlanju, ne na sirih, urarstvu… pač pa na posebnem bančnem režimu, katerega si je Švica v preteklosti pridobila, v današnjih časih pa svetovna skupnost tovrstnega režima posameznim državam NE odobrava (omogoča)… in temelji na svoji politiki, že stoletja, na – nevtralnosti (je, v bistvu, ta Švica, v podobi trgovskega ne/moralneža, kajti – nihče je zares ne moti, vsakogar denar je pri njej dobrodošel, da le njo, Švico, »pri miru pusti«). Pomeni, preprosto, da v znanih nam okoliščinah, ne obstaja ena sama država, ki bi smela (s strani svetovne skupnosti) priti do enakega izhodiščnega položaja, kakršnega je imela Švica, pomeni, potemtakem, da tudi, posledično, ne more (po isti poti, kakršna je bila švicarska) dospeti do istega materialnega (in predvsem relativnega) blago/stanja!

Skratka, v kolikor sem razumen, potem vem, s čem se soočam, potem bom ravnal premišljeno, potem mi bo uspevalo dosegati želene rezultate (lastnega delovanja), potem me ne bo NIKOLI presenetilo dejstvo, da so moja ravnanja privedla do popolnega nasprotja tistega, kar sem želel, k čemur sem se podal!

Kakopak, tudi Marks (kakor vsa ostala razumna bitja, preteklosti in sedanjosti) je videl OČITNE razlike znotraj »človeštva«, je videl umne in neumne, skromne in pogoltne, preudarne in zaletave, koristne in nekoristne, tvorne in razkrajajoče… a je, kakor vsi pred njim, in za njim, te razlike pojasnjeval z nekimi stereotipi, med katerimi ni enega samega, ki bi, skozi čas, vzdržal v podobi merodajne razlage objektivnih stanj!

Povrnem se k ljudem, katere sem spoznal, tekom lastnega živetja. In zapišem: med njimi nisem srečal enega samega, kateremu bi bilo materialno temelj življenja, nek cilj, kateremu bi ga gnalo! Daleč od tega, vsem je bilo, to materialno, zgolj nujno zlo, nekaj, kar neizogibno potrebuješ za to, da sploh lahko (pre)živiš… medtem ko je vsem bilo temeljno življenjsko vodilo njih početje, njih delo, tiste vsebine, katerim so svoja življenja posvetili!

Kdor pozna življenjske zgodbe raznih »velikih«, »genijev«, ta ve, da so isti, vključno s samim Marksom, praviloma, živeli v pomanjkanju, čeprav – čeprav so bili »veliki«, čeprav so premogli zmožnosti, razumevanja, s katerimi so krepko, v neskončnost presegali občestvo, pa – bi lahko te svoje zmožnosti tržili, ali jih vsaj uporabili tako, da bi sebi boljša življenja ustvarili… ko bi jih gnalo materialno (kakor žene vsa nagonska bitja)! Pa niso. A ne zaradi tega, ker se ne bi zavedali svojih zmožnosti, ne zaradi tega, ker bi bili v praktičnem življenju bolj butasti od občestva (mimogrede, resnici na ljubo, kaj takega tudi v teoriji ni možno!), pač pa – ker jim je to materialno predstavljalo izključno to, kar sem zapisal, nujno zlo!

Kaj pa pri občestvu? Takole: če človek (pre)živi zato, da dela, ustvarja, raziskuje… potem človejak dela zato, da živi! Kakor v naravi, znotraj tako rastlinskega, kakor tudi (uradno opredeljenega) živalskega sveta!

Med temi spoznanimi ljudmi nisem spoznal enega samega, ki bi si želel »biti nad ostalimi«, vladati, ukazovati… nasprotno, želeli so le nek svoj mir, v katerem bi lahko delovali, s svojimi zamislimi, želeli so »čim dlje od stalih«, čim manj opraviti z njimi, potemtakem so želeli: normalno (normalno z vidika razuma, ne normalno z vidika človejakov, katerih jezik, preprosto, običajno/st prevede v normal/n/o/st)… na drugi strani nisem spoznal enega samega človejaka, ki si ne želi, da bi njegovo mnenje prevladalo, da bi on sam bil prepoznan kot pravilen, potemtakem v tistem »nad ostalimi« sloju… in nisem srečal enega samega človejaka, ki ne bi cenil lastnega dela (ga skušal čim dražje prodati… ja, človejaki se niti tega ne zavedajo, kakšno prostitucijo izkazujejo!), obenem skušal po čim nižji ceni kupovati sadove tujega dela (tuje delo). In ga nisem srečal, ki ne bi hlepel po materialnem, ki bi zmogel biti skromen, obenem zadovoljen, ki ne bi nekaj terjal od skupnosti, ki ne bi menil, da mu je skupnost dolžna zagotoviti enako dobro življenja, kakor tistim, ki živijo bolje od njega! Ne enakih izhodiščnih pogojev, da bi bile posledice potem odvisne izključno od objektivnih zmožnosti, izkazovanih znotraj etičnega, razumu sprejemljivega (ne, to je želja človeka!), pač pa dobesedno – enako dobro življenje, ne glede na to, če obstajajo posameznikove objektivne zmožnosti ali ne, ne glede na to, če si se pripravljen nečemu odreči ali ne, skratka – človejak si želi (vsaj) enake posledice, vzroki, ki vodijo v različnosti, pa ga, niti malo, ne zanimajo, mu ni mar zanje! Umsko do njih ne dospeva!

Človek obravnava druga bitja po tem, kar (in kako) izkazujejo, pa – če je nekdo sposoben ustvarjati, izkazovati tvornost, če s tem izkazuje dejansko uspešnost, če živi svoje življenje v okvirih etičnega… potem bo človek spoštoval (dejansko spoštoval) najprej takšno izkazovanje, posledično tudi tistega, ki ga izkazuje! Pri človejaku pa – več kot imaš (pa naj gre za materialne dobrine ali položaj/neko, človejakom vsaj, pripoznano moč odločanja), ver veljaš. In spoštuje, ta človejak, tistega, ki mu daje… dokler mu daje… dokler se ne pojavi nekdo, ki nudi več!

Opredmetenje človeka po človeku? Dragi, in sicer izjemen Marks, vsega spoštovanja vreden, teoretično in praktično je dejansko le »opredmetenje človejaka po človejaku«, kajti človek posluje popolnoma drugače!

To »opredmetenje« naj bi bil en temeljnih razlogov vsega nadaljnjega pojasnjevanja »človeške družbe«, saj temelji na potrebi po biti več (od ostalih), na nezadovoljstvu (kompleksih) vsakogar, ki ni povsem na vrhu, na nenehni lakoti po imeti-tisto-kar-imajo-drugi… in takšna zadeva ne krasi človeka-razumskega bitja, jo je pa moč srečati v vsaki bivolji čredi, volčjem krdelu… izključno med nagonskimi, NErazumskimi bitji! Tudi pri človejakih.

Posledično tudi »razredni boj« pri človeku odpade: če mi je vredno moje delo, če želim le takšne pogoje, kakršni mi omogočajo to delo izvajati, potem mi je popolnoma vseeno to, če ima nekdo avto (in ga sam nimam), če zaseda položaj direktorja (ki ga sam ne zasedam)… pomembno mi je le to, da sam lahko delam, da sam zmorem čim bolj nemoteno izvajati svoje aktivnosti… in mi je nesprejemljiva le NEetičnost… ki pa je temelj ravnanj znotraj celotne občosti, ne samo pri tistih na položajih… pomeni, da mi je nesprejemljiv »človeški« svet kot tak… pa se (to je moč ugotoviti pri vseh »velikih«!) povlečem v nek svoj svet, se svojevoljno osamim (ali pa se zatečem v alkohol, neke druge podobe prekinjanja-z-realnostjo), da zmorem, vsaj kolikor toliko, v odsotnosti dreka početi to, kar rad počnem, čemur sem življenje namenil, brez česa mi življenje sploh ne bi bilo življenje, pač pa golo živetje (zagotavljanje PRAZNEGA fizičnega obstajanja)!

Nak, Marks, tudi »razredni boj« bova dala k nagonskim, v (že omenjene) bivolje črede, volčja krdela… obenem bova odmislila tvojo »družbo bodočnosti«, komunizem, družbo, v kateri naj bi vsakdo prispeval po svojih objektivnih zmožnostih, in družbo, v kateri bi vsakdo zmogel pokrivati svoje objektivne potrebe (in ne nenehno živalsko-človejaško glad!)… ker ta tvoja vizija, v danih okoliščinah, ni realna, in ne bo realna, vse do tedaj, dokler »človeštvo« ne postane človeštvo, in dokler se svet ne znajde v rokah človeka! Če sploh.

In še opravičilo, za zaključek: zapis deluje nekoliko »nametano«… je nastajal po v dan razvlečenem spanju, potemtakem v (še) budečem se dopoldnevu, in povsem »iz rokava«.