Je soupravljanje (skupinsko
odločanje) res (in brezpogojno) boljše od individualnega?
V nekem
(daljšem) zapisu, v katerem obravnavam vprašanje človejakov (in človejaškega
sveta), sem zapisal, da en sam (iz)rek (pregovor), ki izpričuje t. im.
življenjsko modrost, NI človejaški, pač pa je tistih redkih, ki sicer živijo
med človejaki, a pripadajo drugi, popolnoma drugačni vrsti (kot je človejaška).
Čemu tako trdim? Preprosto: kadar govoriš o LASTNEM življenju, takrat MORAJO
besede ustrezati praksi (tistemu, kar in kakor živiš), z drugimi besedami –
teorija in praksa, besede in izkazovanja se ne smejo medsebojno razlikovati,
kaj šele, da bi bile v ekstremnem nasprotju! Pri pregovorih pa NI tako, in
četudi so človejaki, bojda, »ponosni« nanje, ker NAJ BI BILI »ljudski«
(potemtakem tudi njihovi, človejaški), to niso!
Obče
prepričanje je, da je odločanje vseh (demokracija) edini pravilen sistem. Ta
sistem je vzpostavljen v praksi, praksa pa izkazuje – splošen nered, kaos,
anarhijo. Pomeni, da je nekaj narobe. Zdaj pa…
Ker so
človejaki bolj skromnega uma, iščejo razloge za ta »nekaj narobe« tam, kjer so
jih zmožni videti, v tistih, ki (kot vrh gore) izvajajo to demokracijo, vodijo
državo (gospodarstvo, zdravstvo, karkoli že)… pomeni, da vidijo vzroke v POSLEDICAH
LASTNEGA ODLOČANJA (le-te, »vodeče«, so namreč človejaki, neposredno ali pa
posredno, sploh ni pomembno, sami izb/i/rali, pomeni, v nadaljevanju, da so
izbrani le izkaz NEzmožnosti človejaškega dojemanja, razumevanja, in pomeni: KO
bi bili človejaki zmožni razumskosti, bi razumno izbirali in bi – izbirali dobro,
sprejemali dobre odločitve… in bi bilo tudi obče stanje, temu ustrezno, dobro)!
Na eni
strani »demokracija kot najboljši sistem«, na drugi (iz)rek »sto babic, kilavo
dete«. Oba navedka govorita vsak zase, in oba govorita o popolnoma drugačnem
stanju PO ISTEM VPRAŠANJU, po vprašanju odločanja!
Kaj je
pomembno, pri »sto babic, kilavo dete«?
Morda »dete«?
Ne,
niti najmanj. Dete je le PREDMET nekega delovanja, in ta predmet je lahko (če
prevedem v besedo, ki bo NEdete) kmetija, podjetje, stanovanjska skupnost,
država… pomeni, da je »dete« le nek objekt, čigar usoda je odvisna od tega – v čigavih
rokah se bo znašel!
Je
pomembna »kilavost«?
Ne, »kilavost«
zgolj stanje (položaj, v katerem se znajde) »deteta« izkazuje, in se da na to »kilavost«
vplivati (resda na popolnoma drugačen način, kot je zapisan v pregovoru), in to
tako, da postane NEkilava. Torej je »kilavost« samo nek proces, nek način
odvijanja (vseh stvari) v primeru, da o »detetu« odloča…
Sto
babic?
Da,
poudarek pri obravnavanem pregovoru je na »STO babic«, oziroma, drugače, če
prevedem: kadar jih več odloča (o »detetu«), takrat – ubogo »dete«!
Pa se
praksa, življenje, strinja s takšnim pojasnilom pregovora? Hm, o tem naj vsakdo
zase presodi, meni osebno pa stanje, kateremu smo priča, ni najbolj normalno za
normalen, umsko normalen svet, čeprav… je dejstvo, da živimo splošno norišnico!
Pa je
res, da »če jih več odloča, potem je slabo«?
Je in
ni, zato sem tudi v samem naslovu zapisal, v oklepaju, tisti »in brezpogojno«.
Pa pojasnim…
Kadar
odloča sto (tisoč, desettisoč… večje kot je število teh, ki odločajo, slabše
je!) človejakov, takrat bo »dete« ZANESLJIVO kilavo, in utegne tudi umreti.
Čemu? Preprosto: človejaki niso razumna bitja, ne zmorejo celovitega
razumevanja denimo družbenih vprašanj, in med njimi (človejaki) so le malenkostne
razlike: količina »znanja« (podatkov) o neki posamični stvari… različnost
okusov, potreb, interesov… različnost prepričanj… različnost okoliščin, znotraj
katerih živijo… a pri VSEH miselni proces poteka popolnoma ENAKO in enostavno:
zmorejo razumeti SAMO NEPOSREDNA VZROČNO-POSLEDIČNA stanja, ne zmorejo pa
prodirati do »vzrokov vzrokov vzroka«, niti do »posledic posledic posledice«.
Bedasto, to s temi vzroki, in posledicami? Morda, na prvi pogled, a pojasnim,
na povsem banalnem, »otipljivem« in človejakovemu razumevanju lažjem primeru…
Če se
ukvarjam s kmetijstvom, in pridelujem mleko, potem:
-
moram
imeti kravo, da jo bom molzel
-
moram
imeti s čem hraniti to kravo (ali bom kupoval krmo, ali jo prideloval, v vsakem
primeru moram imeti denar… v prvem primeru za nakup krme, v drugem za nakup
travnika… in orodja, s katerim bom kosil, prenašal travo…)… in tu se že pojavita
VZROK in POSLEDICA: krava je obenem POSLEDICA moje odločitve o tem, da se bom
ukvarjal z mlekarstvom, obenem pa je VZROK potrebe po denarju (zaradi nje moram
imeti krmo!)
-
moram
imeti tudi prostor, kjer bo krava bivala… posode, v katere bom molzel… vse same
posledice odločitve o tem, kaj bom počel (proizvajal mleko)… in hkrati vse sami
vzroki (zaradi vsega tega potrebnega moram imeti določeno količino denarja)
-
če
bom pravilno izbral kravo… če bom pravilno skrbel zanjo… če bom imel srečo z »zunanjimi
dejavniki«, z okoliščinami… (vse sami /potencialni/ vzroki… obenem pa tudi
posledice mojih zmožnosti, vsestranskih!)… bom uspeval, v pridelavi mleka
(ne/uspeh = posledica vseh naštetih /potencialnih/ vzrokov, pa še kakšnega
dodatnega)
-
če
bom uspešen (vzrok), bom lahko vračal izposojen denar (s katerim sem omogočil
vse, kar sem potreboval, da sem zastavil z mlekarstvom), torej bom spoštoval
svoje obveze in posloval v redu (posledica izpolnjevanja vseh predhodnih
vzrokov)… v nasprotnem primeru pa bodo posledice (kljub obstoju VSEH naštetih
vzrokov) popolnoma drugačne… posloval bom negativno, in…
-
ker
bom negativno posloval (vzrok!), bom moral prodati tisto, kar imam (posledica),
postal bom socialen problem (posledica!)
Da ne
dolgovezim še bolj: pri vsaki odločitvi o nečem obstaja VEČ vzrokov in
posledic, in ti vzroki in posledice se medsebojno pogojujejo, pri čemer VSAKA
posledica nekega vzroka postane – VZROK neke nadaljnje posledice. In je tako
tudi v podjetju, in v državi oz. družbi, le da je tam še nekoliko bolj »zapleteno«:
kravo, hlev, travnik… lahko vidim, lahko se naučim z vsem tem ravnati…
družbenih procesov pa NE MOREM VIDETI, lahko samo sklepam o njih, jih
predpostavljam, jih poznam izključno v primeru, da sem se zmožen »učiti iz
zgodovine« (da sem zmožen vse neke predhodne izkušnje, lastne IN TUJE,
razumevati in jih znati prenašati v prakso), da sem zmožen prepoznavati
PORAJANJE VZROKOV in s svojim delovanjem nanje dopustiti/preprečiti
(neizogibno) izhajajoče posledice, pa še kaj…
Dolgo,
predolgo nazaj sem pisal: ne prodajajte podjetij, ne zapirajte tovarn… ker – ko
boste to naredili, ne bo delovnih mest… bodo brezposelni, ki ne bodo ustvarjali
ničesar… ne bo denarja ne za državo, ne za te brezposelne, in tudi ne (dovolj)
za zaposlene… tržišče bo izgubilo kupce… proizvajalec odjemalce… vse bo šlo v
maloro… tudi tozadevna »neodvisnost« (suverenost) države, ki, ekonomsko odvisna
od drugih, ne zmore sprejemati suverenih odločitev… pisal, pisaril, in to
počel, kakor danes, zaman. A – vrnimo se k soodločanju…
V kolikor
soodloča bitje, ki dejansko je (in ne samo po izgledu) človek-razumsko bitje,
potem: vsi dojemajo, razumevajo na enak miselni način… vsi se ravnajo po načelu
»v kolikor poznam, se bom opredeljeval, v kolikor ne poznam, bom izrekel
ne-vem, in ne bom hotel odločati«… vsi se zavedajo, da sleherno dejanje (tudi
sprejemanje odločitev) nosi posledice, s tem tudi (osebno) odgovornost… da, v
kolikor soodloča človek, takrat sam proces (so)odločanja sploh ni moteč, in
takrat lahko vsakdo, z delčkom nekega znanja (s katerim, morda, ne razpolagajo
vsi) pripomore k boljši odločitvi, po načelu »vsi LJUDJE vse vedo« (sicer je
takšno prepričanje napačno, kajti še o »človeštvu« ne vemo vsega, niti o
površju planeta, o morskih globinah… je pa dejstvo, da več podatkov kot imaš,
večja je možnost boljšega odločanja/odločitve).
Pri
človejakih pa… kot prvo, večino tistega, kar »vedo«, zares ne zmorejo uporabiti
v praksi, kar pomeni, da NE vedo (ker ne razume/va/jo naučenega!)… ne zmorejo
osebnih interesov potlačiti v ozadje, in dati prednost interesom skupnosti…
zaradi objektivnih (bioloških) dejstev, se niso zmožni zavedati razpleta
zastavljenih dejanj (odločitev), saj niso (objektivno, biološko) zmožni
sočasnega zavedanja VSEH vzročno-posledičnih povezav, ki se (pri vsaki
zastavljeni zadevi) pojavijo.
Da ni
res? Poglejmo vpijoč primer iz ZDA… številne tiste, ki niso bili zmožni niti
lastnih zmožnosti pravilno ugotoviti (tega, npr., če imajo dovolj visoke
prihodke… tega, ali bodo tudi v krizi obdržali službo… tega, ali so sploh
kreditno sposobni… tega ali res potrebujejo tisto, v kar so se podali…), in so
na koncu ostali brez hiš/stanovanj, ker so jim jih zaplenili (v podobi vračila
vzetega posojila), ter se, tudi po ostalih okoliščinah, znašli v neprijetnem
(socialnem) položaju.
Lahko
bi gledali tudi primer »druge švice«, a sem o tem že tolikokrat, da – komur doslej
ni razumljivo, temu… še »bog« ne more pomagat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar